Page 224 - Vinkler, Jonatan, Ana Beguš and Marcello Potocco. Eds. 2019. Ideology in the 20th Century: Studies of literary and social discourses and practices. Koper: University of Primorska Press
P. 224
Ideology in the 20th Century: studies of literary and social discourses and practices
nacionalno književnost, a ne brez primerjave s sovjetskimi diskurzi. Ro-
munska avtorja pa raziskujeta recepcijo evropskega tipa modernizma v
romunskem (in nasploh socialističnem) tipu modernizma (Terian) oziro-
ma recepcijo zahodne žanrske literature v romunskih prevodih (Baghiu).
Monografija se osredinja na 20. stoletje, a ne zanemarja kontinuite-
te ideoloških diskurzov, ki na eni strani segajo v 19. stoletje (Potocco), na
drugi pa se nadaljujejo v 21. stoletje (Troha, Murnik, Toporišič). Tako
knjigi uspe sklenjen zaris kontinuitete ideoloških diskurzov na širokem
geografskem področju, ki pa prihodnjemu delu pušča obravnave Azije,
Afrike in Južne Amerike ter s tem (z delno izjemo poglavij Š. Virant in
Potocca) problematiko postkolonialnih študij. Subvencioniranje mono-
grafije zaradi vsega navedenega toplo priporočam.
224 Jernej Habjan
II
Monografija ldeology in the 20th Century: Studies oj Literary and Social
Discourses and Practices se uvršča v kontinuum obravnav ideologije, ki je
v pretežno parcialnih raziskavah prisoten tudi v Sloveniji. Slovenski dop-
rinos se ponavadi ponaša z enim glavnih ideologov, ki svoj status v veliki
meri dolguje fenomenu znanstvene pop kulture, posebej osredotočene na
lacanovstvo – Slavojem Žižkom.
Pričujoča monografija se lacanovstvu popolnoma izogne, za kar ima
vsaj en pomemben razlog. Namesto s teoretiziranjem (čeprav je tudi to
deloma prisotno v knjigi) se ukvarja s konkretnimi primeri, in skoraj iz-
ključno s takimi, kjer si s psihoanalizo pač ni mogoče pomagati. V resni-
ci si človek skoraj ne more predstavljati psihoanaliziranja stalinovskega
terorja, ki je imel povsem konkretne posledice. Dobro jih pokažeta oba
prispevka iz Gruzije. Prvi, poglavje Make Elbakidze, ki se ukvarja z uso-
do gruzijskega oporečnika, nič krivega in dolžnega, Viktorja Nozadze-
ja, zraven pa imenitno pokaže tudi, kako je mogoče v imenu ideološke
represije na besedilo navleči vse možne religije, le tiste najbolj očitne, na-
mreč krščanstva, ne. Drugi, poglavje Irme Ratiani pa sicer pokaže čud-
no shizofrenijo Gruzijcev v odnosu do Stalinove detronizacije po smrti,
hkrati pa čudovito ponazarja, da je imel ideološki teror lahko še bolj bru-
talne posledice, ki so šle vse tja do samomora: in postane »smrt enega člo-
veka« ključna prelomnica v celem literarnem dogajanju neke dežele.
Poglavja so v poglavitni meri osredinjena na prikaz represije komu-
nističnega režima. Občasno prikažejo tudi nenavadno relativno svobodo
nacionalno književnost, a ne brez primerjave s sovjetskimi diskurzi. Ro-
munska avtorja pa raziskujeta recepcijo evropskega tipa modernizma v
romunskem (in nasploh socialističnem) tipu modernizma (Terian) oziro-
ma recepcijo zahodne žanrske literature v romunskih prevodih (Baghiu).
Monografija se osredinja na 20. stoletje, a ne zanemarja kontinuite-
te ideoloških diskurzov, ki na eni strani segajo v 19. stoletje (Potocco), na
drugi pa se nadaljujejo v 21. stoletje (Troha, Murnik, Toporišič). Tako
knjigi uspe sklenjen zaris kontinuitete ideoloških diskurzov na širokem
geografskem področju, ki pa prihodnjemu delu pušča obravnave Azije,
Afrike in Južne Amerike ter s tem (z delno izjemo poglavij Š. Virant in
Potocca) problematiko postkolonialnih študij. Subvencioniranje mono-
grafije zaradi vsega navedenega toplo priporočam.
224 Jernej Habjan
II
Monografija ldeology in the 20th Century: Studies oj Literary and Social
Discourses and Practices se uvršča v kontinuum obravnav ideologije, ki je
v pretežno parcialnih raziskavah prisoten tudi v Sloveniji. Slovenski dop-
rinos se ponavadi ponaša z enim glavnih ideologov, ki svoj status v veliki
meri dolguje fenomenu znanstvene pop kulture, posebej osredotočene na
lacanovstvo – Slavojem Žižkom.
Pričujoča monografija se lacanovstvu popolnoma izogne, za kar ima
vsaj en pomemben razlog. Namesto s teoretiziranjem (čeprav je tudi to
deloma prisotno v knjigi) se ukvarja s konkretnimi primeri, in skoraj iz-
ključno s takimi, kjer si s psihoanalizo pač ni mogoče pomagati. V resni-
ci si človek skoraj ne more predstavljati psihoanaliziranja stalinovskega
terorja, ki je imel povsem konkretne posledice. Dobro jih pokažeta oba
prispevka iz Gruzije. Prvi, poglavje Make Elbakidze, ki se ukvarja z uso-
do gruzijskega oporečnika, nič krivega in dolžnega, Viktorja Nozadze-
ja, zraven pa imenitno pokaže tudi, kako je mogoče v imenu ideološke
represije na besedilo navleči vse možne religije, le tiste najbolj očitne, na-
mreč krščanstva, ne. Drugi, poglavje Irme Ratiani pa sicer pokaže čud-
no shizofrenijo Gruzijcev v odnosu do Stalinove detronizacije po smrti,
hkrati pa čudovito ponazarja, da je imel ideološki teror lahko še bolj bru-
talne posledice, ki so šle vse tja do samomora: in postane »smrt enega člo-
veka« ključna prelomnica v celem literarnem dogajanju neke dežele.
Poglavja so v poglavitni meri osredinjena na prikaz represije komu-
nističnega režima. Občasno prikažejo tudi nenavadno relativno svobodo
