Page 326 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 326
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ekranizacijo svojih podob in sporočil. Spraševal se je, kakšne oblike samo-
zavedanja so v takih specifičnih kontekstih na delu in kakšne so implikacije
za to, kako ljudje v dobi YouTuba razumemo naša razmerja s seboj in drugi-
mi. V primerih komunikacije v živo ljudje praviloma pozorno vrednotimo
kontekst interakcije, da bi presodili, kako naj ravnamo v določeni situaci-
ji, kaj naj rečemo, kako naj se izrazimo in kako naj zastavimo konstrukcijo
in predstavitev samih sebe. Kakor je pokazal Erving Goffman (1959), ljud-
je nepretrgoma in pogosto nezavedno pospremimo kontekste, v katerih se
znajdemo, in presojamo atmosfero družbenih situacij. V socialnih interak-
cijah ne presojamo le situacij, ampak tudi predstavitev samih sebe v njih in
kako naše predstavitve ustrezajo tem situacijam. To kompleksno strateško
prakso izvajamo zato, da bi iz socialnih interakcij, v katere smo vključeni,
potegnili čim več dobrega ali koristnega zase. Kakor pravi Goffman, mora
oseba razviti neko »linijo«, ki predstavlja njeno različico razumevanja si-
tuacije, drugih v tej situaciji in same sebe v njej (1967: 5, 12). Podoba, ki jo
oddajamo drugim, naš »obraz«, kakor pravi Goffman, je namreč nenehno
podvržena procesom pogajanja zanjo, čemur pravi »delo na obrazu« (fa-
ce-work). In čeprav ljudje aktivno sodelujemo pri predstavljanju, ohranjan-
ju in prilagajanju svojih obrazov, naš obraz nikoli ni rezultat zgolj našega
avtorskega dela. Obraz ni nekaj, kar bi bilo odvisno le od aktivnosti njego-
vega imetnika, ampak je izdelek tega, kako situacije, v katerih se znajdemo,
presojajo drugi v teh situacijah. Delo na podobi je torej kompleksno inter-
personalno delo, pri katerem sodelujejo vsi, ki so udeleženi v neki situaci-
ji. Na kratko, kako ljudje predstavljamo sami sebe, je v veliki meri odvisno
od konteksta: od tega, kje smo, s kom smo, kaj počnemo, kakšni so razlogi,
zaradi katerih smo se znašli v neki situaciji ipd. Toda vse to, kar smo zdaj
omenjali, velja za socialno interakcijo v živo. Kaj pa se zgodi z vlogom? Ali
kontekst šteje? Vloger se postavi pred drobno oko kamere in začne pred-
stavljati sebe na način, ki ne vključuje konteksta. Še več, Wesch meni, da gre
pri vlogu za razpad konteksta, za razpad tega, da bi štelo to, komu kaj spo-
ročamo. Vloger sporoča vsem in hkrati nikomur, s tem ko sporoča brezim-
nemu, nevidnemu občinstvu. Vlogerjev zasebni prostor se kar naenkrat
skozi drobceno lečo kamere pretvori v največji in hkrati najmanjši oder. Je
najbolj javen prostor, ki je izšel iz zasebnosti vlogerjevega doma. Wesch na-
vaja, da so mu vlogerji v intervjujih omenjali, kako so pri snemanju svojih
prvih vlogov bili zmedeni in zbegani, ko so se trudili zbrati, da bi jim us-
pelo kaj povezanega povedati. Problem ni bil pomanjkanje konteksta. To je
bila posledica razpada konteksta. Pri vlogu se neskončno število konteks-
326
ekranizacijo svojih podob in sporočil. Spraševal se je, kakšne oblike samo-
zavedanja so v takih specifičnih kontekstih na delu in kakšne so implikacije
za to, kako ljudje v dobi YouTuba razumemo naša razmerja s seboj in drugi-
mi. V primerih komunikacije v živo ljudje praviloma pozorno vrednotimo
kontekst interakcije, da bi presodili, kako naj ravnamo v določeni situaci-
ji, kaj naj rečemo, kako naj se izrazimo in kako naj zastavimo konstrukcijo
in predstavitev samih sebe. Kakor je pokazal Erving Goffman (1959), ljud-
je nepretrgoma in pogosto nezavedno pospremimo kontekste, v katerih se
znajdemo, in presojamo atmosfero družbenih situacij. V socialnih interak-
cijah ne presojamo le situacij, ampak tudi predstavitev samih sebe v njih in
kako naše predstavitve ustrezajo tem situacijam. To kompleksno strateško
prakso izvajamo zato, da bi iz socialnih interakcij, v katere smo vključeni,
potegnili čim več dobrega ali koristnega zase. Kakor pravi Goffman, mora
oseba razviti neko »linijo«, ki predstavlja njeno različico razumevanja si-
tuacije, drugih v tej situaciji in same sebe v njej (1967: 5, 12). Podoba, ki jo
oddajamo drugim, naš »obraz«, kakor pravi Goffman, je namreč nenehno
podvržena procesom pogajanja zanjo, čemur pravi »delo na obrazu« (fa-
ce-work). In čeprav ljudje aktivno sodelujemo pri predstavljanju, ohranjan-
ju in prilagajanju svojih obrazov, naš obraz nikoli ni rezultat zgolj našega
avtorskega dela. Obraz ni nekaj, kar bi bilo odvisno le od aktivnosti njego-
vega imetnika, ampak je izdelek tega, kako situacije, v katerih se znajdemo,
presojajo drugi v teh situacijah. Delo na podobi je torej kompleksno inter-
personalno delo, pri katerem sodelujejo vsi, ki so udeleženi v neki situaci-
ji. Na kratko, kako ljudje predstavljamo sami sebe, je v veliki meri odvisno
od konteksta: od tega, kje smo, s kom smo, kaj počnemo, kakšni so razlogi,
zaradi katerih smo se znašli v neki situaciji ipd. Toda vse to, kar smo zdaj
omenjali, velja za socialno interakcijo v živo. Kaj pa se zgodi z vlogom? Ali
kontekst šteje? Vloger se postavi pred drobno oko kamere in začne pred-
stavljati sebe na način, ki ne vključuje konteksta. Še več, Wesch meni, da gre
pri vlogu za razpad konteksta, za razpad tega, da bi štelo to, komu kaj spo-
ročamo. Vloger sporoča vsem in hkrati nikomur, s tem ko sporoča brezim-
nemu, nevidnemu občinstvu. Vlogerjev zasebni prostor se kar naenkrat
skozi drobceno lečo kamere pretvori v največji in hkrati najmanjši oder. Je
najbolj javen prostor, ki je izšel iz zasebnosti vlogerjevega doma. Wesch na-
vaja, da so mu vlogerji v intervjujih omenjali, kako so pri snemanju svojih
prvih vlogov bili zmedeni in zbegani, ko so se trudili zbrati, da bi jim us-
pelo kaj povezanega povedati. Problem ni bil pomanjkanje konteksta. To je
bila posledica razpada konteksta. Pri vlogu se neskončno število konteks-
326
