Page 87 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 87
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
likovanje nam olajša razumevanje razlik v tehnološkem védenju ljudi, zlas-
ti pa razvoja novih rab. Tehnični eksperti so edini, za katere se imaginarne
razsežnosti tehnologije oz. ideje o novih rabah prevajajo v tehnične značil-
nosti, ki jih je treba doseči (Sigaut 1994, 420–459). Toda razvijanje tehničnih
zmožnosti oz. funkcij mobilnega telefona, ki jih je treba izumiti seveda z
individualnimi rabami, vseskozi porajajo komercialni motivi. Sodobni te-
hnološki kompleksi so med seboj postali tako integrirani – mobilni telefon
je za to nedvomno dober zgled multimedijske naprave, saj lahko nastopa
v funkcijah številnih medijev oz. prevzema ali kombinira njihove osnov-
ne fizične lastnosti, npr. digitalnega fotoaparata, kamere, budilke, radijske-
ga sprejemnika, dlančnika, faksa, računalnika, urejevalnika dokumentov,
prenosnika elektronskih podatkov, walkmana, e-poštnega odjemalca, zvo-
čne beležke oz. diktafona, bluetootha, organizatorja, brskalnika WAP itd.
– da komercialno uspešno proizvajajo naprave in aparate, katerih natanč-
ne družbene rabe se izoblikujejo šele naknadno z uporabo, saj puščajo de-
finicijo družbenih rab odprto. Recentne sociološke in antropološke študije
družbenih rab mobilnega telefona nakazujejo, da ko so enkrat razvite druž-
beno prevladujoče rabe, so marginalne in alternativne rabe za dominant-
ni način produkcije prej indikacija morebitnih trendov kakor pa grožnja.
To pomeni, da proizvajalci mobilne tehnologije še kako računajo na to, da
lahko uporabniki razvijejo neke specifične rabe, ki bi morebiti lahko posta-
le prevladujoče, in zato za proizvajalce same tržno zanimive in rentabilne.
Antropologija je v raziskovanju zahodnih družb in njenih urbanih fe-
nomenov v polje stopila z nekoliko zamude. To velja tudi za preučevanje so-
dobnih informacijskih komunikacijskih tehnologij, saj je na okolja, iz ka-
terih je sama izhajala, gledala podobno kakor nekdo, ki stopi na prag svoje
lastne hiše. Šele s pomembnimi epistemološkimi premiki, ki so se v sedem-
desetih letih zgodili v družbenih in humanističnih znanostih, ki so znotraj
kolonialne antropologije privedli do korenite kritike njenih tradicionalnih
in romantičnih paradigem v vseh njihovih preteklih oblikah in dimenzi-
jah, je bila antropologom dana možnost, da na fenomene iz »svojih lastnih«
okolij začnejo gledati kakor na simbolno tuja, in zatorej vredna pozornos-
ti. V slogu Freudove ugotovitve, da subjekt ni doma v svoji lastni hiši, ko
je odkril človekovo nezavedno, antropologi zavržejo predstavo o antropo-
logiji kot »primerjalni sociologiji primitivnih družb«, kakor jo je svoj čas
opredelil klasik Radcliffe-Brown. Bržčas lahko že Lévi-Straussovo struk-
turalno teorijo, po kateri se človeška kultura kaže kot sistem simbolne ko-
munikacije, imamo za strukturno pomembno točko v prehodu antropolo-
87
likovanje nam olajša razumevanje razlik v tehnološkem védenju ljudi, zlas-
ti pa razvoja novih rab. Tehnični eksperti so edini, za katere se imaginarne
razsežnosti tehnologije oz. ideje o novih rabah prevajajo v tehnične značil-
nosti, ki jih je treba doseči (Sigaut 1994, 420–459). Toda razvijanje tehničnih
zmožnosti oz. funkcij mobilnega telefona, ki jih je treba izumiti seveda z
individualnimi rabami, vseskozi porajajo komercialni motivi. Sodobni te-
hnološki kompleksi so med seboj postali tako integrirani – mobilni telefon
je za to nedvomno dober zgled multimedijske naprave, saj lahko nastopa
v funkcijah številnih medijev oz. prevzema ali kombinira njihove osnov-
ne fizične lastnosti, npr. digitalnega fotoaparata, kamere, budilke, radijske-
ga sprejemnika, dlančnika, faksa, računalnika, urejevalnika dokumentov,
prenosnika elektronskih podatkov, walkmana, e-poštnega odjemalca, zvo-
čne beležke oz. diktafona, bluetootha, organizatorja, brskalnika WAP itd.
– da komercialno uspešno proizvajajo naprave in aparate, katerih natanč-
ne družbene rabe se izoblikujejo šele naknadno z uporabo, saj puščajo de-
finicijo družbenih rab odprto. Recentne sociološke in antropološke študije
družbenih rab mobilnega telefona nakazujejo, da ko so enkrat razvite druž-
beno prevladujoče rabe, so marginalne in alternativne rabe za dominant-
ni način produkcije prej indikacija morebitnih trendov kakor pa grožnja.
To pomeni, da proizvajalci mobilne tehnologije še kako računajo na to, da
lahko uporabniki razvijejo neke specifične rabe, ki bi morebiti lahko posta-
le prevladujoče, in zato za proizvajalce same tržno zanimive in rentabilne.
Antropologija je v raziskovanju zahodnih družb in njenih urbanih fe-
nomenov v polje stopila z nekoliko zamude. To velja tudi za preučevanje so-
dobnih informacijskih komunikacijskih tehnologij, saj je na okolja, iz ka-
terih je sama izhajala, gledala podobno kakor nekdo, ki stopi na prag svoje
lastne hiše. Šele s pomembnimi epistemološkimi premiki, ki so se v sedem-
desetih letih zgodili v družbenih in humanističnih znanostih, ki so znotraj
kolonialne antropologije privedli do korenite kritike njenih tradicionalnih
in romantičnih paradigem v vseh njihovih preteklih oblikah in dimenzi-
jah, je bila antropologom dana možnost, da na fenomene iz »svojih lastnih«
okolij začnejo gledati kakor na simbolno tuja, in zatorej vredna pozornos-
ti. V slogu Freudove ugotovitve, da subjekt ni doma v svoji lastni hiši, ko
je odkril človekovo nezavedno, antropologi zavržejo predstavo o antropo-
logiji kot »primerjalni sociologiji primitivnih družb«, kakor jo je svoj čas
opredelil klasik Radcliffe-Brown. Bržčas lahko že Lévi-Straussovo struk-
turalno teorijo, po kateri se človeška kultura kaže kot sistem simbolne ko-
munikacije, imamo za strukturno pomembno točko v prehodu antropolo-
87
