Page 238 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 238
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
kapelnikih in korepetitorjih v gledališčih, koncertnih dirigentih itd.).4 Iz
strukture oddelkov in predmetnikov konservatorija je mogoče razbrati, da
sta bila kar dva od petih oddelkov neposredno namenjena petju, bodisi je
šlo za solistično izobraževanje, bodisi za izobraževanje v operni šoli, kjer so
posameznike s študijem posameznih vlog, petjem v tercetih, kvartetih ipd.
ter dodanim odrskih gibom ustrezno pripravili na udejstvovanje v opernih
hišah že med študijem oz. po njem.5 Izjemen poudarek delovanja ustanove
na področju solističnega petja ne preseneča, saj je imel pri snovanju posa-
meznih oddelkov zagotovo velik vpliv ravnatelj Matej Hubad, ki je kot pev-
ski pedagog takrat deloval že šestindvajset let.
V prvem letu delovanja se je na konservatorij vpisalo čez 1000 gojen-
cev, kar je posledično pomenilo izjemno pomanjkanje učnih prostorov.
Lokacije učilnic so bile tako razporejene po več lokacijah v samem centru
Ljubljane, in sicer v hiši Glasbene matice na Vegovi ulici št. 5 in Gosposki
ulici št. 8 ter v poslopju Filharmonične družbe na Kongresnem trgu. Nje-
govo delovanje sta finančno podprla Deželna vlada in deželni odbor.6 Od
šolskega leta 1922/23 je imel tri stopnje: nižja stopnja konservatorija je ob-
segala štiri pripravljalne razrede, srednja stopnja tri letnike in višja prav
tako tri letnike − enovit študij je tako obsegal deset let. V kolikor posame-
znik v določenem razredu oz. letniku ni predelal predpisane snovi, se je
študij na konservatoriju lahko podaljšal na enajst, tudi dvanajst let, čeprav
je formalno trajal deset let.7 Izpostavimo, da je bila kakovost izobraževa-
nja na evropsko primerljivem nivoju, saj so diplomanti konservatorija po-
gosto odhajali v Prago ali na Dunaj in se brez težav vključevali v študij na
visoki stopnji.
Zaradi finančnih težav konservatorija je postajalo vse bolj nujno, da se
ustanovo podržavi. Trdnejša pot do tega cilja se je pričela z objavo uredbe o
Državnem konservatoriju v Beogradu leta 1921, vendar se kljub prizadeva-
nju ravnatelja Mateja Hubada, predsednika Glasbene matice dr. Vladimirja
Ravniharja in Deželne vlade Slovenije zaradi krčenja državnega proračuna
to ni zgodilo vse do 5. januarja 1926, ko je t. i. Jugoslovanski konservatorij
4 Tina Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev (Ljubljana:
Akademija za glasbo, 2015), 53.
5 Matej Hubad, »Jugoslovanski konservatorij Glasbene Matice v Ljubljani«, Učiteljski
tovariš 59, št. 34 (1919): 1.
6 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1933/1934 (Ljubljana: Glas-
bena matica, 1934), 6; Anon., »Mateju Hubadu«, Slovenski narod 52, št. 145 (1919): 4.
7 Uredništvo, »Nove muzikalije,« Nova muzika 2 (1929): 1.
236
kapelnikih in korepetitorjih v gledališčih, koncertnih dirigentih itd.).4 Iz
strukture oddelkov in predmetnikov konservatorija je mogoče razbrati, da
sta bila kar dva od petih oddelkov neposredno namenjena petju, bodisi je
šlo za solistično izobraževanje, bodisi za izobraževanje v operni šoli, kjer so
posameznike s študijem posameznih vlog, petjem v tercetih, kvartetih ipd.
ter dodanim odrskih gibom ustrezno pripravili na udejstvovanje v opernih
hišah že med študijem oz. po njem.5 Izjemen poudarek delovanja ustanove
na področju solističnega petja ne preseneča, saj je imel pri snovanju posa-
meznih oddelkov zagotovo velik vpliv ravnatelj Matej Hubad, ki je kot pev-
ski pedagog takrat deloval že šestindvajset let.
V prvem letu delovanja se je na konservatorij vpisalo čez 1000 gojen-
cev, kar je posledično pomenilo izjemno pomanjkanje učnih prostorov.
Lokacije učilnic so bile tako razporejene po več lokacijah v samem centru
Ljubljane, in sicer v hiši Glasbene matice na Vegovi ulici št. 5 in Gosposki
ulici št. 8 ter v poslopju Filharmonične družbe na Kongresnem trgu. Nje-
govo delovanje sta finančno podprla Deželna vlada in deželni odbor.6 Od
šolskega leta 1922/23 je imel tri stopnje: nižja stopnja konservatorija je ob-
segala štiri pripravljalne razrede, srednja stopnja tri letnike in višja prav
tako tri letnike − enovit študij je tako obsegal deset let. V kolikor posame-
znik v določenem razredu oz. letniku ni predelal predpisane snovi, se je
študij na konservatoriju lahko podaljšal na enajst, tudi dvanajst let, čeprav
je formalno trajal deset let.7 Izpostavimo, da je bila kakovost izobraževa-
nja na evropsko primerljivem nivoju, saj so diplomanti konservatorija po-
gosto odhajali v Prago ali na Dunaj in se brez težav vključevali v študij na
visoki stopnji.
Zaradi finančnih težav konservatorija je postajalo vse bolj nujno, da se
ustanovo podržavi. Trdnejša pot do tega cilja se je pričela z objavo uredbe o
Državnem konservatoriju v Beogradu leta 1921, vendar se kljub prizadeva-
nju ravnatelja Mateja Hubada, predsednika Glasbene matice dr. Vladimirja
Ravniharja in Deželne vlade Slovenije zaradi krčenja državnega proračuna
to ni zgodilo vse do 5. januarja 1926, ko je t. i. Jugoslovanski konservatorij
4 Tina Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev (Ljubljana:
Akademija za glasbo, 2015), 53.
5 Matej Hubad, »Jugoslovanski konservatorij Glasbene Matice v Ljubljani«, Učiteljski
tovariš 59, št. 34 (1919): 1.
6 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1933/1934 (Ljubljana: Glas-
bena matica, 1934), 6; Anon., »Mateju Hubadu«, Slovenski narod 52, št. 145 (1919): 4.
7 Uredništvo, »Nove muzikalije,« Nova muzika 2 (1929): 1.
236
