Page 240 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 240
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
barvitemu opernemu ansamblu ljubljanske Opere. Med odborniki Glasbe-
ne matice se je novica kaj hitro razširila in tako ne čudi, da so želeli imeti
znotraj kolektiva tako imenitnega umetnika. Betetto je februarja 1925 pri-
čel s poučevanjem gojencev konservatorija na vseh stopnjah – v priprav-
ljalnih razredih, na nižji, srednji in višji stopnji,12 kar lahko interpretiramo
tako kot potrditev kakovostnega dela kot tudi potrditev pravilnega izbora
vsestranskega in spoštovanega posameznika z mednarodno kariero s stra-
ni odbornikov Glasbene matice. Smelo trdilo, da se je tako pričela pisati, ob
umetniški tudi Betettova zavidanja vredna pedagoška kariera, ki je dobiva-
la skozi leta vse večje razsežnosti.
Naglasimo, da sta tako široko pedagoško delo opravljala le še Janko
Ravnik in Matej Hubad, ki sta imela dovolj visoko izobrazbo za poučeva-
nje. Na konservatoriju so namreč morali imeti popolno, to je visoko izo-
brazbo, sicer so jih na delo sprejeli le začasno – honorarno. Solopevska pe-
dagoginja Wanda Wistinghausen je bila na primer usposobljena za pouk
v treh letnikih nižje stopnje, Jeanette Foedransperg za pripravljalni razred
ter prvi in drugi letnik konservatorija.13 Betettu, ki je bil angažiran še v
ljubljanski Operi, pedagoško delo ni dovoljevalo velikega števila učencev,
zato je konservatorijskemu odboru predlagal, da za pouk nastavi še Fran-
ca Pogačnika-Navala, enega imenitnejših svetovnih opernih tenorjev svo-
jega časa, ki je leta 1888 končal študij na dunajskem konservatoriju.14 Odbor
je Betettov predlog sicer sprejel, a Naval kot solopevski pedagog na ljubljan-
skem konservatoriju dejansko ni nikoli poučeval.15
Ob zapisanem se zastavlja vprašanje, zakaj so odborniki povabili k so-
delovanju ravno posameznika kot je bil Julij Betetto, saj so se najbrž zave-
dali dejstva, da bo kot spoštovan basist gotovo v polnosti angažiran na odru
ljubljanske Talije in najbrž tudi na gostovanjih zunaj slovenskih meja. Od-
govor je treba iskati v širšem zgodovinskem kontekstu Glasbene matice, saj
je po smrti izjemnega ravnatelja in pevskega pedagoga Frana Gerbiča leta
1917 zazevala velika praznina. Ravnateljsko mesto in njegove učence je si-
cer prevzel široko izobraženi Matej Hubad, a sam dela ob ustanovitvi kon-
servatorija zaradi preobširnosti več ni mogel opravljati sam. Potreboval je
kvalitetnega in ustrezno usposobljenega pevskega pedagoga, ki bi poučeval
12 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 54–55.
13 NUK Ljubljana, Glasbena zbirka, fond Julij Betetto, mapa Konservatorij, Personalne
zadeve.
14 Primož Kuret, Sto slovenskih opernih zvezd (Ljubljana: Prešernova družba, 2005),34–
35.
15 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 55.
238
barvitemu opernemu ansamblu ljubljanske Opere. Med odborniki Glasbe-
ne matice se je novica kaj hitro razširila in tako ne čudi, da so želeli imeti
znotraj kolektiva tako imenitnega umetnika. Betetto je februarja 1925 pri-
čel s poučevanjem gojencev konservatorija na vseh stopnjah – v priprav-
ljalnih razredih, na nižji, srednji in višji stopnji,12 kar lahko interpretiramo
tako kot potrditev kakovostnega dela kot tudi potrditev pravilnega izbora
vsestranskega in spoštovanega posameznika z mednarodno kariero s stra-
ni odbornikov Glasbene matice. Smelo trdilo, da se je tako pričela pisati, ob
umetniški tudi Betettova zavidanja vredna pedagoška kariera, ki je dobiva-
la skozi leta vse večje razsežnosti.
Naglasimo, da sta tako široko pedagoško delo opravljala le še Janko
Ravnik in Matej Hubad, ki sta imela dovolj visoko izobrazbo za poučeva-
nje. Na konservatoriju so namreč morali imeti popolno, to je visoko izo-
brazbo, sicer so jih na delo sprejeli le začasno – honorarno. Solopevska pe-
dagoginja Wanda Wistinghausen je bila na primer usposobljena za pouk
v treh letnikih nižje stopnje, Jeanette Foedransperg za pripravljalni razred
ter prvi in drugi letnik konservatorija.13 Betettu, ki je bil angažiran še v
ljubljanski Operi, pedagoško delo ni dovoljevalo velikega števila učencev,
zato je konservatorijskemu odboru predlagal, da za pouk nastavi še Fran-
ca Pogačnika-Navala, enega imenitnejših svetovnih opernih tenorjev svo-
jega časa, ki je leta 1888 končal študij na dunajskem konservatoriju.14 Odbor
je Betettov predlog sicer sprejel, a Naval kot solopevski pedagog na ljubljan-
skem konservatoriju dejansko ni nikoli poučeval.15
Ob zapisanem se zastavlja vprašanje, zakaj so odborniki povabili k so-
delovanju ravno posameznika kot je bil Julij Betetto, saj so se najbrž zave-
dali dejstva, da bo kot spoštovan basist gotovo v polnosti angažiran na odru
ljubljanske Talije in najbrž tudi na gostovanjih zunaj slovenskih meja. Od-
govor je treba iskati v širšem zgodovinskem kontekstu Glasbene matice, saj
je po smrti izjemnega ravnatelja in pevskega pedagoga Frana Gerbiča leta
1917 zazevala velika praznina. Ravnateljsko mesto in njegove učence je si-
cer prevzel široko izobraženi Matej Hubad, a sam dela ob ustanovitvi kon-
servatorija zaradi preobširnosti več ni mogel opravljati sam. Potreboval je
kvalitetnega in ustrezno usposobljenega pevskega pedagoga, ki bi poučeval
12 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 54–55.
13 NUK Ljubljana, Glasbena zbirka, fond Julij Betetto, mapa Konservatorij, Personalne
zadeve.
14 Primož Kuret, Sto slovenskih opernih zvezd (Ljubljana: Prešernova družba, 2005),34–
35.
15 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 55.
238
