Page 241 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 241
julij betetto in njegova vloga v ustroju ljubljanskega konservator ija
s olistično petje, hkrati pa bi tudi pregledal učne načrte za pouk solopetja, ki
so nujno potrebovali osvežitev oz. metodološko prenovo. Ob tem naj ome-
nimo, da iz virov sicer ni mogoče ugotoviti, kateri učni načrt za pouk soli-
stičnega petja so ob ustanovitvi konservatorija uporabljali, predvidevamo
pa, da so bili v uporabi tisti, ki sta jih dopolnila Gerbič in Hubad v šolskem
letu 1906/1907 in so temeljili na Gerbičevem učnem načrtu iz leta 1887.16
Vsekakor je Betetto s svojo izobrazbo in mednarodno uveljavljeno umetni-
ško kariero ustrezal profilu iskanega pevskega pedagoga.
Ugotavljamo, da je s prihodom Betetta na Državni konservatorij pri-
čelo število gojencev na področju solopevskega izobraževanja v 20. letih 20.
stoletja strmo naraščati. Neizpodbiten dokaz za to je šestinštirideset vpisa-
nih gojencev v šolskem letu 1926/1927, kar je v zgodovini slovenskega glas-
benega šolstva zagotovo svojstven fenomen, saj je pouk solopetja presegel
celo pouk klavirja in violine, ki sta bila dotlej vsa leta prva na lestvici zani-
manja.17 K temu je najbrž botrovalo tudi dejstvo, da je cenjen in prepozna-
ven basist dotlej imel za seboj že bleščečo umetniško kariero na Dunaju,
kjer je v obdobju 1909–1922 skupno odpel kar tisoč dvesto dvajset nastopov
na odrskih in koncertnih deskah.18
Julij Betetto je kot honorarni sodelavec na ljubljanskem konservatoriju
deloval vse do konca šolskega leta 1929/1930.19 Septembra 1930 je namreč od-
potoval v Bavarsko državno opero v Münchnu, kjer je dve sezoni pretežno
poustvarjal Wagnerjev repertoar, nad katerim sicer ni bil najbolj navdušen.
Ne glede na to ali pa prav zaradi tega opažamo širitev njegovega znanja na
področju pevske tehnike, ki jo je s pridom prenašal na svoje gojence.20
Pred odhodom je bil s strani vodstva Glasbene matice tudi prvič spod-
bujen k razmisleku o prevzemu ravnateljskega mesta na konservatoriju, a
se zaradi preobilice dela zanj ni odločil, kar je potrdil v enem izmed kasnej-
ših intervjujev. Dejal je:
Ko sem odhajal jeseni 1930 v angažma državne opere v Monako-
vem, da se naužijem v tradicionalni umetniški atmosferi novih vti-
som ter preizkusim svoje zmožnosti v trdi, neizprosni konkurenci
in železni disciplini, sem bil prvikrat od merodajne strani opozor-
16 Ibid., 52.
17 Ibid., 54–55.
18 Osebni dnevnik Julija Betetta, brez paginacije.
19 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1929/1930 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1930), 7.
20 Bohak Adam, »Artistic career of Bass Julij Betetto in Ljubljana Opera«, 77–78.
239
s olistično petje, hkrati pa bi tudi pregledal učne načrte za pouk solopetja, ki
so nujno potrebovali osvežitev oz. metodološko prenovo. Ob tem naj ome-
nimo, da iz virov sicer ni mogoče ugotoviti, kateri učni načrt za pouk soli-
stičnega petja so ob ustanovitvi konservatorija uporabljali, predvidevamo
pa, da so bili v uporabi tisti, ki sta jih dopolnila Gerbič in Hubad v šolskem
letu 1906/1907 in so temeljili na Gerbičevem učnem načrtu iz leta 1887.16
Vsekakor je Betetto s svojo izobrazbo in mednarodno uveljavljeno umetni-
ško kariero ustrezal profilu iskanega pevskega pedagoga.
Ugotavljamo, da je s prihodom Betetta na Državni konservatorij pri-
čelo število gojencev na področju solopevskega izobraževanja v 20. letih 20.
stoletja strmo naraščati. Neizpodbiten dokaz za to je šestinštirideset vpisa-
nih gojencev v šolskem letu 1926/1927, kar je v zgodovini slovenskega glas-
benega šolstva zagotovo svojstven fenomen, saj je pouk solopetja presegel
celo pouk klavirja in violine, ki sta bila dotlej vsa leta prva na lestvici zani-
manja.17 K temu je najbrž botrovalo tudi dejstvo, da je cenjen in prepozna-
ven basist dotlej imel za seboj že bleščečo umetniško kariero na Dunaju,
kjer je v obdobju 1909–1922 skupno odpel kar tisoč dvesto dvajset nastopov
na odrskih in koncertnih deskah.18
Julij Betetto je kot honorarni sodelavec na ljubljanskem konservatoriju
deloval vse do konca šolskega leta 1929/1930.19 Septembra 1930 je namreč od-
potoval v Bavarsko državno opero v Münchnu, kjer je dve sezoni pretežno
poustvarjal Wagnerjev repertoar, nad katerim sicer ni bil najbolj navdušen.
Ne glede na to ali pa prav zaradi tega opažamo širitev njegovega znanja na
področju pevske tehnike, ki jo je s pridom prenašal na svoje gojence.20
Pred odhodom je bil s strani vodstva Glasbene matice tudi prvič spod-
bujen k razmisleku o prevzemu ravnateljskega mesta na konservatoriju, a
se zaradi preobilice dela zanj ni odločil, kar je potrdil v enem izmed kasnej-
ših intervjujev. Dejal je:
Ko sem odhajal jeseni 1930 v angažma državne opere v Monako-
vem, da se naužijem v tradicionalni umetniški atmosferi novih vti-
som ter preizkusim svoje zmožnosti v trdi, neizprosni konkurenci
in železni disciplini, sem bil prvikrat od merodajne strani opozor-
16 Ibid., 52.
17 Ibid., 54–55.
18 Osebni dnevnik Julija Betetta, brez paginacije.
19 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1929/1930 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1930), 7.
20 Bohak Adam, »Artistic career of Bass Julij Betetto in Ljubljana Opera«, 77–78.
239
