Page 319 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 319
didaktični glasbeno-teor etski in kompozicijski pr ispevek slavk a osterca
mnoge doslej omenjene tvorbe istovetne s celotonskimi akordi, ki
bodo obravnavani v posebnem poglavju. Pripominjam še, da v kro-
matičnem stavku mirno lahko uporabljamo mesto neapolit. 6akor-
da tudi 5ak in 6/4ak. z neapolitansko funkcijo.65
S tem preide v obravavo kromatičnega stavka (poglavja 23–25) o harmoni-
zaciji kromatičnih skal in linij ter melodij.
Kljub temu, da Osterc ves čas hodi po skrajnem robu tonalne gramati-
ke, pa miselno ohranja harmonsko funkcijsko paradigmo. Vse to še bolj za-
ostri v zadnjem velikem odseku – Dodatku, s katerim je prvotno sicer že-
lel zaključiti svojo razpravo, kot je razvidno iz uvodnega kazala. Očitno pa
je tudi tukaj ohranil ogrodje glasbeno-gramatikalnega razmišljanja, ki je
usodno vezano na pojem funkcije. V šestindvajsetem poglavju – Celotonske
tvorbe, je popolnoma jasen, ko takole trdi:
Točno vzeto je celotonskih skal vendarle 12, na vsaki kromatični
stopnji po ena. / Važne so tri ugotovitve: / 1.) da nobena vertikal-
na kombinacija celotonske skale ne prinese ostre disonance m2 ali
v7, pač pa zvečano 5 in pa zv.4; / 2.) da so 3 zvoki te kombinacije po
zvoku zelo sorodni 4zvokom, 5zvokom in 6zvokom (cela skala kot
akord!); / 3.) da so vsi ti akordi disonantni in da ima lahko vsak od
njih dominantno funkcijo. / V eksotičnem stavku si lahko sledijo
disonance zaporedoma, ne da bi jih razvezovali v konsonance ali
tudi v nove disonance, temveč jih le nadaljujemo. […] [Teh akor-
dov se je] pogosto posluževal impresionizem, tudi ekspresionizem.
V takih zvezah ne smemo iskati logike, temveč barvo (boja). Vse to
je zadeva estetskega čuta in okusa, ki se pri vsakem glasbeniku iz-
popolnjuje ne toliko s šolo kakor s poznavanjem literature. / Prime-
ri naj pokažejo, da število tonov v akordu njegove funkcije ne izpre-
meni in da je ta funkcija dominantna.66
Takoj v nadaljevanju obravnava Osterc sicer pentatoniko, vendar je te-
žišče na novih kompozicijskih prijemih, ki so bili takrat v zraku: prelom
tercnega sistema, nova konsonanca in nova diatonska disonanca, modifici-
rani akordi ipd. Da ostaja gramatikalno vezan še vedno na – čeprav dokaj
ohlapno pojmovan – pojem funkcijskega razmišljanja, kaže tudi tale citat
iz predzadnjega poglavja o bitonalnosti: »K bitonalnim tvorbam lahko šteje-
65 Ibid., 77.
66 Ibid., 91–93.
317
mnoge doslej omenjene tvorbe istovetne s celotonskimi akordi, ki
bodo obravnavani v posebnem poglavju. Pripominjam še, da v kro-
matičnem stavku mirno lahko uporabljamo mesto neapolit. 6akor-
da tudi 5ak in 6/4ak. z neapolitansko funkcijo.65
S tem preide v obravavo kromatičnega stavka (poglavja 23–25) o harmoni-
zaciji kromatičnih skal in linij ter melodij.
Kljub temu, da Osterc ves čas hodi po skrajnem robu tonalne gramati-
ke, pa miselno ohranja harmonsko funkcijsko paradigmo. Vse to še bolj za-
ostri v zadnjem velikem odseku – Dodatku, s katerim je prvotno sicer že-
lel zaključiti svojo razpravo, kot je razvidno iz uvodnega kazala. Očitno pa
je tudi tukaj ohranil ogrodje glasbeno-gramatikalnega razmišljanja, ki je
usodno vezano na pojem funkcije. V šestindvajsetem poglavju – Celotonske
tvorbe, je popolnoma jasen, ko takole trdi:
Točno vzeto je celotonskih skal vendarle 12, na vsaki kromatični
stopnji po ena. / Važne so tri ugotovitve: / 1.) da nobena vertikal-
na kombinacija celotonske skale ne prinese ostre disonance m2 ali
v7, pač pa zvečano 5 in pa zv.4; / 2.) da so 3 zvoki te kombinacije po
zvoku zelo sorodni 4zvokom, 5zvokom in 6zvokom (cela skala kot
akord!); / 3.) da so vsi ti akordi disonantni in da ima lahko vsak od
njih dominantno funkcijo. / V eksotičnem stavku si lahko sledijo
disonance zaporedoma, ne da bi jih razvezovali v konsonance ali
tudi v nove disonance, temveč jih le nadaljujemo. […] [Teh akor-
dov se je] pogosto posluževal impresionizem, tudi ekspresionizem.
V takih zvezah ne smemo iskati logike, temveč barvo (boja). Vse to
je zadeva estetskega čuta in okusa, ki se pri vsakem glasbeniku iz-
popolnjuje ne toliko s šolo kakor s poznavanjem literature. / Prime-
ri naj pokažejo, da število tonov v akordu njegove funkcije ne izpre-
meni in da je ta funkcija dominantna.66
Takoj v nadaljevanju obravnava Osterc sicer pentatoniko, vendar je te-
žišče na novih kompozicijskih prijemih, ki so bili takrat v zraku: prelom
tercnega sistema, nova konsonanca in nova diatonska disonanca, modifici-
rani akordi ipd. Da ostaja gramatikalno vezan še vedno na – čeprav dokaj
ohlapno pojmovan – pojem funkcijskega razmišljanja, kaže tudi tale citat
iz predzadnjega poglavja o bitonalnosti: »K bitonalnim tvorbam lahko šteje-
65 Ibid., 77.
66 Ibid., 91–93.
317
