Page 420 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 420
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
violinske šole«. V zadnjih sto letih je ključno vplival na razvoj violinske igre
v Sloveniji. Večina današnjih violinistov je njegovih “violinskih potomcev”.
Izšolal je pomembno generacijo glasbenikov in zaključil dolgo tradicijo vi-
olinistov s Češkega, ki so več kot sto petdeset let prispevali k razvoju violin-
ske igre na tem območju.
Fenomen množičnega preseljevanja glasbenikov s Češkega po Evropi se je
pojavil že na koncu 17. stoletja. V Ljubljani so se prvi glasbeniki s Češkega
pojavili nekje v dvajsetih letih osemnajstega stoletja, medtem ko zasledi-
mo prve violiniste šele ob koncu stoletja. Z ustanovitvijo praškega konser-
vatorija leta 1811, so najpomembnejša skupina violinistov s Češkega posta-
li praški violinisti (diplomanti praškega konservatorija), ki so se v Ljubljani
pojavili šele v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja. Sprva so poučeva-
li na glasbeni šoli Filharmonične družbe, nato na šoli Glasbene matice, ne-
kateri tudi zasebno. Leta 1871 se je v Ljubljano priselil praški violinist Hans
Gerstner (1851–1939), ki je v naslednjih petdesetih letih postal eden najpo-
membnejših ljubljanskih violinistov in glasbenih osebnosti. Čeprav je bil
izvrsten pedagog, pa zanj še ni bilo pravih pogojev, da bi lahko vzgojil po-
klicne violiniste. Njegovi najboljši učenci so namreč s študijem violine še
vedno morali nadaljevati na tujih glasbenih konservatorijih.
Približno pol stoletja pozneje je bila sreča bolj naklonjena drugemu pra-
škemu violinistu, mlademu Janu Šlaisu, ki je leta 1921 postal učitelj violi-
ne na novo ustanovljenem glasbenem konservatoriju v Ljubljani. Vzgojil je
prvo generacijo slovenskih violinstov, ki so pozneje delovali kot violinski
učitelji na glasbenem konservatoriju, Glasbeni akademiji in drugih glasbe-
no-izobraževalnih institucijah, kot koncertni mojstri slovenskih simfonič-
nih orkestrov, kot člani najvidnejših komornih ansamblov in kot violinski
virtuozi. Kot učenec Otakarja Ševčíka, je bil Šlais med najpomembnejši-
mi promotorji njegovih violinskih metodičnih del, ki so ostala priljubljena
skozi celotno 20. stoletje in so se kot del slovenskih violinskih učnih načr-
tov ohranila vse do danes.
Poleg violinske igre je Šlais posredno vplival tudi na razvoj orkestrov in
violske igre ne le v Ljubljani, temveč po celotni Sloveniji. Med njegovimi
najvidnejšimi učenci so bili: Karlo Rupel (1907–1968), Leon Pfeifer (1907–
1986), Albert (Ali) Dermelj (1912–1986), Vida Jeraj Hribar (1902–2002), Uroš
Prevoršek (1915–1998), Kajetan Burger, Fran Stanič (1893–1979), Jelka Stanič
(1928–2011), Vinko Šušteršič in Francka Ornik Rojc. V Ljubljani je v ključ-
nem času postavil kvalitetne temelje za violinsko poučevanje, na katerih
418
violinske šole«. V zadnjih sto letih je ključno vplival na razvoj violinske igre
v Sloveniji. Večina današnjih violinistov je njegovih “violinskih potomcev”.
Izšolal je pomembno generacijo glasbenikov in zaključil dolgo tradicijo vi-
olinistov s Češkega, ki so več kot sto petdeset let prispevali k razvoju violin-
ske igre na tem območju.
Fenomen množičnega preseljevanja glasbenikov s Češkega po Evropi se je
pojavil že na koncu 17. stoletja. V Ljubljani so se prvi glasbeniki s Češkega
pojavili nekje v dvajsetih letih osemnajstega stoletja, medtem ko zasledi-
mo prve violiniste šele ob koncu stoletja. Z ustanovitvijo praškega konser-
vatorija leta 1811, so najpomembnejša skupina violinistov s Češkega posta-
li praški violinisti (diplomanti praškega konservatorija), ki so se v Ljubljani
pojavili šele v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja. Sprva so poučeva-
li na glasbeni šoli Filharmonične družbe, nato na šoli Glasbene matice, ne-
kateri tudi zasebno. Leta 1871 se je v Ljubljano priselil praški violinist Hans
Gerstner (1851–1939), ki je v naslednjih petdesetih letih postal eden najpo-
membnejših ljubljanskih violinistov in glasbenih osebnosti. Čeprav je bil
izvrsten pedagog, pa zanj še ni bilo pravih pogojev, da bi lahko vzgojil po-
klicne violiniste. Njegovi najboljši učenci so namreč s študijem violine še
vedno morali nadaljevati na tujih glasbenih konservatorijih.
Približno pol stoletja pozneje je bila sreča bolj naklonjena drugemu pra-
škemu violinistu, mlademu Janu Šlaisu, ki je leta 1921 postal učitelj violi-
ne na novo ustanovljenem glasbenem konservatoriju v Ljubljani. Vzgojil je
prvo generacijo slovenskih violinstov, ki so pozneje delovali kot violinski
učitelji na glasbenem konservatoriju, Glasbeni akademiji in drugih glasbe-
no-izobraževalnih institucijah, kot koncertni mojstri slovenskih simfonič-
nih orkestrov, kot člani najvidnejših komornih ansamblov in kot violinski
virtuozi. Kot učenec Otakarja Ševčíka, je bil Šlais med najpomembnejši-
mi promotorji njegovih violinskih metodičnih del, ki so ostala priljubljena
skozi celotno 20. stoletje in so se kot del slovenskih violinskih učnih načr-
tov ohranila vse do danes.
Poleg violinske igre je Šlais posredno vplival tudi na razvoj orkestrov in
violske igre ne le v Ljubljani, temveč po celotni Sloveniji. Med njegovimi
najvidnejšimi učenci so bili: Karlo Rupel (1907–1968), Leon Pfeifer (1907–
1986), Albert (Ali) Dermelj (1912–1986), Vida Jeraj Hribar (1902–2002), Uroš
Prevoršek (1915–1998), Kajetan Burger, Fran Stanič (1893–1979), Jelka Stanič
(1928–2011), Vinko Šušteršič in Francka Ornik Rojc. V Ljubljani je v ključ-
nem času postavil kvalitetne temelje za violinsko poučevanje, na katerih
418
