Page 198 - Sedmak, Gorazd, in Almir Peštek, ur. 2015. Strateški aspekti upravljanja turističkom destinacijom / Strateški aspekti upravljanja turistične destinacije. Sarajevo / Koper
P. 198
Fotografija 3: Fontana Deček z ribo v Tivoliju
Vir: avtor
ZGODBE
K prepoznavnosti obeh parkov prispevajo tudi različne zgodbe. Leta 1880
se je pisalo, da se je Maksimir po zaslugi pokojnega nadškofa Jurja Haulika
odprl svetu, da ponuja Zagrebčanom sprehajališče in jim služi kot zabavno
mesto. Vsak dan Maksimir obišče do sto meščanov z družino, ki iščejo v
senci prastarih hrastov počitek in bežijo pred vročino v mestu, da se
okrepijo, da lažje prenašajo monotonost vsakdanjega dela. Kmečko
prebivalstvo ta območja malokrat obišče (Maruševski, 1992). Na spletni
strani Javne ustanove »Maksimir« so objavljene zgodbe in pesmi o parku
Maksimir, ki so ga opisali različni avtorji.
V Tivoliju sta poznani predvsem dve zgodbi. Prva se nanaša na
Litoželezne pse. Ovsec (1994) navaja, da je to veliko tivolsko znamenitost
izdelal Anton Dominik Fernkorn, ki se je po ljudskih govoricah ustrelil,
ker je psom pozabil narediti jezike. Različic te zgodbe je več, vendar je v
resnici bil takrat kipar že zelo bolan in so pse nedvomno naredili njegovi
učenci v slavni cesarsko-kraljevi umetnostni livarni na Dunaju. Zgodba pa
živi še naprej (Ovsec, 1994). Druga zgodba pa se nanaša na veverice.
Ovsec (1994) navaja, da so v Tivoliju že od nekdaj živele rjave veverice,
vendar so se bolj razmnožile zlasti v prejšnjem stoletju, ko so jih ljudje
začeli krmiti. Največ jih je bilo v (nekdanjem) »Monte Carlu« in Tičistanu,
kjer so jih krmili upokojenci, otroci in drugi sprehajalci. Priljubljen naziv
196
Vir: avtor
ZGODBE
K prepoznavnosti obeh parkov prispevajo tudi različne zgodbe. Leta 1880
se je pisalo, da se je Maksimir po zaslugi pokojnega nadškofa Jurja Haulika
odprl svetu, da ponuja Zagrebčanom sprehajališče in jim služi kot zabavno
mesto. Vsak dan Maksimir obišče do sto meščanov z družino, ki iščejo v
senci prastarih hrastov počitek in bežijo pred vročino v mestu, da se
okrepijo, da lažje prenašajo monotonost vsakdanjega dela. Kmečko
prebivalstvo ta območja malokrat obišče (Maruševski, 1992). Na spletni
strani Javne ustanove »Maksimir« so objavljene zgodbe in pesmi o parku
Maksimir, ki so ga opisali različni avtorji.
V Tivoliju sta poznani predvsem dve zgodbi. Prva se nanaša na
Litoželezne pse. Ovsec (1994) navaja, da je to veliko tivolsko znamenitost
izdelal Anton Dominik Fernkorn, ki se je po ljudskih govoricah ustrelil,
ker je psom pozabil narediti jezike. Različic te zgodbe je več, vendar je v
resnici bil takrat kipar že zelo bolan in so pse nedvomno naredili njegovi
učenci v slavni cesarsko-kraljevi umetnostni livarni na Dunaju. Zgodba pa
živi še naprej (Ovsec, 1994). Druga zgodba pa se nanaša na veverice.
Ovsec (1994) navaja, da so v Tivoliju že od nekdaj živele rjave veverice,
vendar so se bolj razmnožile zlasti v prejšnjem stoletju, ko so jih ljudje
začeli krmiti. Največ jih je bilo v (nekdanjem) »Monte Carlu« in Tičistanu,
kjer so jih krmili upokojenci, otroci in drugi sprehajalci. Priljubljen naziv
196
