Page 193 - Sedmak, Gorazd, in Almir Peštek, ur. 2015. Strateški aspekti upravljanja turističkom destinacijom / Strateški aspekti upravljanja turistične destinacije. Sarajevo / Koper
P. 193
ovja. Pri razvojnih usmeritvah je navedeno, da se v območju naravne
znamenitosti z vidika namembnosti prepleta več dejavnosti, in sicer
»množično-rekreacijska, učno-vzgojna, znanstveno-raziskovalna in
kulturno-pričevalna« (Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega
hriba za naravno znamenitost, 1984, str. 1272).
Bogataj (1992) ugotavlja, da so za vključevanje dediščine v turizem,
oblikovanje modelov, temelječih na dediščini, potrebni tako strateško
oblikovanje kot tudi strokovne odločitve. Hrvaški dokument Strategija
razvoja turizma Republike Hrvatske do 2020. godine (2013) navaja
razvojne možnosti, tako za narodne kot krajinske parke ter druga
zavarovana območja, ni pa posebej obravnavanih mestnih parkov. V
Strategiji zaštite, očuvanja i održivog gospodarskog korištenja kulturne
baštine Republike Hrvatske za razdoblje 2011–2015 (2011) so omenjeni
tudi parki, »perivoji« in vrtovi, vendar se v dokumentu ne obravnavajo
posamezno, temveč se opozarja na probleme in potrebe kulturne krajine v
odnosu do kulturne dediščine (trajnostna raba in razvoj) za vse tipe
kulturnih krajin.
V slovenskem dokumentu Strategija razvoja slovenskega turizma 2012–
2016 (Vlada Republike Slovenije [Vlada RS], 2012) krajinski ali mestni
parki niso posebej opredeljeni, so pa opredeljena zavarovana območja
narave Slovenije. Strategija usmerja turistično ponudbo slovenskih parkov
v skupni turističnih proizvod, ki omogoča turistične aktivnosti za krajši
(enodnevni) ali daljši (večdnevni) oddih (Vlada RS, 2012). V Strategiji
razvoja in trženja kulturnega turizma 2009–2013 je navedeno, da se
razvitost mesta lahko meri tudi po stopnji ohranjenosti, programski
razvitosti in odnosu do zelenih površin (Lebe et al., 2009). Kot možnost,
da bi se zelene površine bolje vključilo v ponudbo slovenskega turizma,
Strategija razvoja in trženja kulturnega turizma predlaga sistematičen
program oživljanja družabnih in kulturnih dogodkov v parkih kot posebne
zvrsti turistične ponudbe. Tu so mišljeni koncerti, krajše in zasedbeno ter
scensko ne preveč zahtevne gledališke predstave, nastopi manjših vokalnih
in komornih glasbenih skupin, tematske in rekreacijske poti, učne točke
ipd. V primeru parka Tivoli je cilj povezati obstoječo kulturno krajino in
naravne vrednote ter zvišati število projektov, ki povezujejo kulturo in
ekologijo (Grilc et al., 2012).
Pri delovanju mestnih parkov je ključno sodelovanje med strokami in
drugimi deležniki, zato je tudi pri oblikovanju strategij treba upoštevati
vlogo deležnikov. Deležniki za področje turizma predstavljajo s turizmom
191
znamenitosti z vidika namembnosti prepleta več dejavnosti, in sicer
»množično-rekreacijska, učno-vzgojna, znanstveno-raziskovalna in
kulturno-pričevalna« (Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega
hriba za naravno znamenitost, 1984, str. 1272).
Bogataj (1992) ugotavlja, da so za vključevanje dediščine v turizem,
oblikovanje modelov, temelječih na dediščini, potrebni tako strateško
oblikovanje kot tudi strokovne odločitve. Hrvaški dokument Strategija
razvoja turizma Republike Hrvatske do 2020. godine (2013) navaja
razvojne možnosti, tako za narodne kot krajinske parke ter druga
zavarovana območja, ni pa posebej obravnavanih mestnih parkov. V
Strategiji zaštite, očuvanja i održivog gospodarskog korištenja kulturne
baštine Republike Hrvatske za razdoblje 2011–2015 (2011) so omenjeni
tudi parki, »perivoji« in vrtovi, vendar se v dokumentu ne obravnavajo
posamezno, temveč se opozarja na probleme in potrebe kulturne krajine v
odnosu do kulturne dediščine (trajnostna raba in razvoj) za vse tipe
kulturnih krajin.
V slovenskem dokumentu Strategija razvoja slovenskega turizma 2012–
2016 (Vlada Republike Slovenije [Vlada RS], 2012) krajinski ali mestni
parki niso posebej opredeljeni, so pa opredeljena zavarovana območja
narave Slovenije. Strategija usmerja turistično ponudbo slovenskih parkov
v skupni turističnih proizvod, ki omogoča turistične aktivnosti za krajši
(enodnevni) ali daljši (večdnevni) oddih (Vlada RS, 2012). V Strategiji
razvoja in trženja kulturnega turizma 2009–2013 je navedeno, da se
razvitost mesta lahko meri tudi po stopnji ohranjenosti, programski
razvitosti in odnosu do zelenih površin (Lebe et al., 2009). Kot možnost,
da bi se zelene površine bolje vključilo v ponudbo slovenskega turizma,
Strategija razvoja in trženja kulturnega turizma predlaga sistematičen
program oživljanja družabnih in kulturnih dogodkov v parkih kot posebne
zvrsti turistične ponudbe. Tu so mišljeni koncerti, krajše in zasedbeno ter
scensko ne preveč zahtevne gledališke predstave, nastopi manjših vokalnih
in komornih glasbenih skupin, tematske in rekreacijske poti, učne točke
ipd. V primeru parka Tivoli je cilj povezati obstoječo kulturno krajino in
naravne vrednote ter zvišati število projektov, ki povezujejo kulturo in
ekologijo (Grilc et al., 2012).
Pri delovanju mestnih parkov je ključno sodelovanje med strokami in
drugimi deležniki, zato je tudi pri oblikovanju strategij treba upoštevati
vlogo deležnikov. Deležniki za področje turizma predstavljajo s turizmom
191
