Page 102 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 102
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
stantnih donosov obsega, usmerjen k inputom, pokaže, da najvišje mere
alokacijske učinkovitosti dosega Splošna bolnišnica Brežice, ki ima pov-
prečno vrednost alokacijske učinkovitosti 0,965. Sledita ji Splošna bolni-
šnica Trbovlje s povprečnim količnikom alokacijske učinkovitosti 0,965
in Splošna bolnišnica Jesenice s povprečno mero alokacijske učinkovito-
sti 0,896. Takoj za njima imata najvišjo mero alokacijske učinkovitosti
Univerzitetni klinični center Ljubljana s povprečnim količnikom aloka-
cijske učinkovitosti 0,866 in Splošna bolnišnica Nova Gorica s povpreč-
no mero alokacijske učinkovitosti 0,818. Rezultati kažejo, da ima najnižji
količnik alokacijske učinkovitosti Univerzitetni klinični center Maribor,
pri katerem znaša povprečna vrednost alokacijske učinkovitosti 0,657. Če
bi Univerzitetni klinični center Maribor želel postati alokacijsko učinko-
vita splošna bolnišnica, bi moral v povprečju znižati stroške proizvodnih
102 dejavnikov za 34,3 odstotka ob nespremenjenem obsegu outputa. Podob-
no velja za Splošno bolnišnico Izola, ki ima povprečno mero alokacijske
učinkovitosti 0,712, kar pomeni, da bi morala zmanjšati svoje dejanske
stroške proizvodnih dejavnikov za 28,8 odstotka, če bi želela poslovati na
premici minimalnih stroškov.
Rezultati DEA modela variabilnih donosov obsega
Pri DEA modelu variabilnih donosov obsega, usmerjenem k outpu-
tom, obstaja predpostavka, da izvajalci zdravstvene dejavnosti ne more-
jo zmanjševati oziroma spreminjati obsega zaposlitve svojih proizvodnih
dejavnikov, kar pomeni, da so inputi za izvajalce zdravstvene dejavnosti
dani. Rezultati nam tako povedo, za koliko odstotkov bi morale neučin-
kovite splošne bolnišnice povečati obseg proizvodnje svojih outputov, če
bi želele postati tehnično učinkovite. V luči okolja, v katerem poslujejo
splošne bolnišnice, je to zelo pomembna informacija tako za managerje
kot tudi za oblikovalce zdravstvene politike, predvsem za plačnika zdrav
stvenih storitev, ki se odloča o količini storitev, ki jih priznava in plačuje
izvajalcem zdravstvene dejavnosti. DEA model variabilnih donosov ob-
sega, usmerjen k outputom, nam torej pove, koliko storitev lahko posa-
mezna splošna bolnišnica opravi z razpoložljivi inputi oziroma za koliko
odstotkov lahko z danimi inputi poveča število opravljenih zdravstvenih
storitev. S predpostavko o variabilnih donosih obsega smo iz mer neučin-
kovitosti izključili neučinkovitost, ki je posledica neučinkovitosti obse-
ga. To pomeni, da je upoštevano, da niso vsi izvajalci enako veliki in da
lahko določena mera neučinkovitosti izhaja iz dejstva, da niso vsi izvajal-
ci optimalne velikosti. Z upoštevanjem variabilnih donosov obsega smo
stantnih donosov obsega, usmerjen k inputom, pokaže, da najvišje mere
alokacijske učinkovitosti dosega Splošna bolnišnica Brežice, ki ima pov-
prečno vrednost alokacijske učinkovitosti 0,965. Sledita ji Splošna bolni-
šnica Trbovlje s povprečnim količnikom alokacijske učinkovitosti 0,965
in Splošna bolnišnica Jesenice s povprečno mero alokacijske učinkovito-
sti 0,896. Takoj za njima imata najvišjo mero alokacijske učinkovitosti
Univerzitetni klinični center Ljubljana s povprečnim količnikom aloka-
cijske učinkovitosti 0,866 in Splošna bolnišnica Nova Gorica s povpreč-
no mero alokacijske učinkovitosti 0,818. Rezultati kažejo, da ima najnižji
količnik alokacijske učinkovitosti Univerzitetni klinični center Maribor,
pri katerem znaša povprečna vrednost alokacijske učinkovitosti 0,657. Če
bi Univerzitetni klinični center Maribor želel postati alokacijsko učinko-
vita splošna bolnišnica, bi moral v povprečju znižati stroške proizvodnih
102 dejavnikov za 34,3 odstotka ob nespremenjenem obsegu outputa. Podob-
no velja za Splošno bolnišnico Izola, ki ima povprečno mero alokacijske
učinkovitosti 0,712, kar pomeni, da bi morala zmanjšati svoje dejanske
stroške proizvodnih dejavnikov za 28,8 odstotka, če bi želela poslovati na
premici minimalnih stroškov.
Rezultati DEA modela variabilnih donosov obsega
Pri DEA modelu variabilnih donosov obsega, usmerjenem k outpu-
tom, obstaja predpostavka, da izvajalci zdravstvene dejavnosti ne more-
jo zmanjševati oziroma spreminjati obsega zaposlitve svojih proizvodnih
dejavnikov, kar pomeni, da so inputi za izvajalce zdravstvene dejavnosti
dani. Rezultati nam tako povedo, za koliko odstotkov bi morale neučin-
kovite splošne bolnišnice povečati obseg proizvodnje svojih outputov, če
bi želele postati tehnično učinkovite. V luči okolja, v katerem poslujejo
splošne bolnišnice, je to zelo pomembna informacija tako za managerje
kot tudi za oblikovalce zdravstvene politike, predvsem za plačnika zdrav
stvenih storitev, ki se odloča o količini storitev, ki jih priznava in plačuje
izvajalcem zdravstvene dejavnosti. DEA model variabilnih donosov ob-
sega, usmerjen k outputom, nam torej pove, koliko storitev lahko posa-
mezna splošna bolnišnica opravi z razpoložljivi inputi oziroma za koliko
odstotkov lahko z danimi inputi poveča število opravljenih zdravstvenih
storitev. S predpostavko o variabilnih donosih obsega smo iz mer neučin-
kovitosti izključili neučinkovitost, ki je posledica neučinkovitosti obse-
ga. To pomeni, da je upoštevano, da niso vsi izvajalci enako veliki in da
lahko določena mera neučinkovitosti izhaja iz dejstva, da niso vsi izvajal-
ci optimalne velikosti. Z upoštevanjem variabilnih donosov obsega smo
