Page 403 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 403
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
delovnega človeka do smeha in vedrine. Vendar je po njegovem ta najbolj
priljubljena samo zato, ker pričara človeku lepši in boljši svet, s čimer pa se
že pomakne na polje ideologije. Motijo ga tudi libreti in plehke zgodbe, pa
tudi finančna zahtevnost operete, saj bi morala drama »s svojo skromnostjo
danes podpirati opereto! Kajti en sam kostum operetne dive bi komaj plača
li z eno predstavo.«43 Torej postane opereta trn v peti dramskemu gledali-
šču tudi zaradi višjih stroškov, čeprav je bil to le izgovor za nekaj drugega.
Po mnenju Goloba naj bi se tako za ponovno uprizarjanje operet nje-
ni ljubitelji odločili zgolj zaradi obiska in financ, je pa opereta kljub svoji
»umetniški skromnosti vendarle višje organizirana oblika kot večina druge
ga preprostega ljudskega umetniškega izživljanja,« zaradi svoje spevnosti je
prikupna in hitro dostopna vsakomur, ima važen vzgojni moment, saj po-
maga razviti smisel in ljubezen do zahtevnejše glasbe, utrujenemu človeku
pa je v potrebno razvedrilo.44 Vendar v njej vidi tudi nevarnost za opero in
njene izvajalce, saj ima ta lahko nanje kvaren vpliv, sploh za poklicna gle-
dališča v manjših mestih, ki ne zmorejo dveh hiš.45
Z neugodnim vplivom na igralca ali pevca zaradi potrebne kombina-
cije igralskih in muzikalnih sposobnosti se strinja v treh zaporednih Gle-
daliških pomenkih tudi Dolar, saj opereta »ni zelo občutljiva na muzikalne
finese, igralsko pa često naravnost navaja na le preenostaven kontakt s publi
ko, ko dovoljuje igralcem vsakršno eksperimentiranje,« zato predlaga ločen
ansambel.46 Že tu se najprej jasno pokaže rivalstvo med Dramo in Opere-
to (oz. Opero), pa tudi med Opero in Opereto, torej tekma za popularnost,
publiko in denar, strah za lasten igralski in pevski kader ter želja po vzpo-
rednem gledališču.
Potem »stopi« Dolar odkrito na polje ideologije, naše tedanje kultur-
ne politike in socialističnega realizma ter izpostavi »vzgojno« vlogo kultu-
re nove oblasti. Med vrsticami dá jasno vedeti, da ni opereta nič boljša (v
nasprotju z Golobom) od ostalih veseloiger in burk zaradi lažnivih iluzij, ki
jih ustvarja, in zapiše, »da pri vsem tem smehu in vedrini ne smemo pozabi
ti, da gledališče ni zgolj zabavišče. Gledališče je tudi najvišji vzgojni zavod in
43 Jaro Dolar, »Gledališki pomenki 2. O veseli grofici Marici in ‚dolgočasni klasiki‘«,
Vestnik, 19. julij 1952, 2.
44 Golob, »Opereta – da ali ne?«, 2.
45 »V primeru, da mora eno in isto umetniško osebje izvajati oboje: opero in opereto, je
treba to osebje izbirati po tem dvojnem vidiku in še potem vpliva to kvarno na nasto
pajoče, pri čemer nujno trpi zahtevnejši operni slog, kot je pokazal primer iz predvoj
nega Maribora.« Ibid.
46 Dolar, »Gledališki pomenki 2. O veseli grofici Marici in ‚dolgočasni klasiki‘«, 2.
401
delovnega človeka do smeha in vedrine. Vendar je po njegovem ta najbolj
priljubljena samo zato, ker pričara človeku lepši in boljši svet, s čimer pa se
že pomakne na polje ideologije. Motijo ga tudi libreti in plehke zgodbe, pa
tudi finančna zahtevnost operete, saj bi morala drama »s svojo skromnostjo
danes podpirati opereto! Kajti en sam kostum operetne dive bi komaj plača
li z eno predstavo.«43 Torej postane opereta trn v peti dramskemu gledali-
šču tudi zaradi višjih stroškov, čeprav je bil to le izgovor za nekaj drugega.
Po mnenju Goloba naj bi se tako za ponovno uprizarjanje operet nje-
ni ljubitelji odločili zgolj zaradi obiska in financ, je pa opereta kljub svoji
»umetniški skromnosti vendarle višje organizirana oblika kot večina druge
ga preprostega ljudskega umetniškega izživljanja,« zaradi svoje spevnosti je
prikupna in hitro dostopna vsakomur, ima važen vzgojni moment, saj po-
maga razviti smisel in ljubezen do zahtevnejše glasbe, utrujenemu človeku
pa je v potrebno razvedrilo.44 Vendar v njej vidi tudi nevarnost za opero in
njene izvajalce, saj ima ta lahko nanje kvaren vpliv, sploh za poklicna gle-
dališča v manjših mestih, ki ne zmorejo dveh hiš.45
Z neugodnim vplivom na igralca ali pevca zaradi potrebne kombina-
cije igralskih in muzikalnih sposobnosti se strinja v treh zaporednih Gle-
daliških pomenkih tudi Dolar, saj opereta »ni zelo občutljiva na muzikalne
finese, igralsko pa često naravnost navaja na le preenostaven kontakt s publi
ko, ko dovoljuje igralcem vsakršno eksperimentiranje,« zato predlaga ločen
ansambel.46 Že tu se najprej jasno pokaže rivalstvo med Dramo in Opere-
to (oz. Opero), pa tudi med Opero in Opereto, torej tekma za popularnost,
publiko in denar, strah za lasten igralski in pevski kader ter želja po vzpo-
rednem gledališču.
Potem »stopi« Dolar odkrito na polje ideologije, naše tedanje kultur-
ne politike in socialističnega realizma ter izpostavi »vzgojno« vlogo kultu-
re nove oblasti. Med vrsticami dá jasno vedeti, da ni opereta nič boljša (v
nasprotju z Golobom) od ostalih veseloiger in burk zaradi lažnivih iluzij, ki
jih ustvarja, in zapiše, »da pri vsem tem smehu in vedrini ne smemo pozabi
ti, da gledališče ni zgolj zabavišče. Gledališče je tudi najvišji vzgojni zavod in
43 Jaro Dolar, »Gledališki pomenki 2. O veseli grofici Marici in ‚dolgočasni klasiki‘«,
Vestnik, 19. julij 1952, 2.
44 Golob, »Opereta – da ali ne?«, 2.
45 »V primeru, da mora eno in isto umetniško osebje izvajati oboje: opero in opereto, je
treba to osebje izbirati po tem dvojnem vidiku in še potem vpliva to kvarno na nasto
pajoče, pri čemer nujno trpi zahtevnejši operni slog, kot je pokazal primer iz predvoj
nega Maribora.« Ibid.
46 Dolar, »Gledališki pomenki 2. O veseli grofici Marici in ‚dolgočasni klasiki‘«, 2.
401
