Page 408 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 408
opereta med obema svetovnima vojnama
turni ravni mariborskega občinstva ter močnimi pritiski na »provinco«, jih
najdemo že v obeh prispevkih Branka Rudolfa. Prvi je bil objavljen 6. julija
1963, kmalu po sporni premieri Planinske rože (29. junija 1963). V njem Ru-
dolf naznani »problem, ki gotovo ni zanimiv samo za Maribor, temveč za vso
Slovenijo«. Citira bivšega upravnika SNG Jara Dolarja, češ
da ima opereta kar spočetka določene slabe lastnosti, saj je vendar
nastala v času propadajočega meščanstva kot obramba prav tega
meščanstva, da torej tudi najbolj skrbni izbor operetnih tekstov z
glasbo ne bo rešil situacije.58
Potem poudari reakcionarni značaj operet, njihovo preživelost ob
twistu in rokenrolu, pa da je veliko sodobnejši muzikal, ter omeni prve-
ga povojnega dirigenta Antona Neffata, ki se je »žilavo in vztrajno bojeval z
'operetnim stilom' mariborskih sodelujočih«, ki da je še posebno nevaren za
Maribor, ki »ni posebno kulturen in kulturno ambiciozen«.59
Mariborski »ambient« je bil le izgovor za to, kar sta diktirali tedanja
slovenska kulturna politika in politična oblast in »za kar je pravzaprav šlo«.
To jasno pove že Rudolf, Mikeln pa mu kasneje le pritrdi, saj gre za večkrat
ponovljeno frazo – »kako kulturo širiti med ljudmi«.
Vprašanja so zelo zamotana, tako zamotana, da jih na hitro ni
mogoče rešiti. […] In zato je treba o stvari spregovoriti še več – za
radi koristi nas vseh in vsega, kar lahko imenujemo socialistična
kultura.60
Mikeln na koncu polemike v Naših razgledih 28. 12. 1963, kjer povze-
ma njen historiat in poskuša postaviti piko na »i«, pojasni kriterij izbora po-
membnih misli iz polemike, pri čemer se izogne »atakam za in zoper ope
reto ter skuša ostati pri bistvu vprašanja, kako kulturo širiti med ljudmi«,
skratka »pri jedru.«61 Pravzaprav tudi s tem jasno pove, da so bili vsi argu-
menti za in proti opereti le izgovor za ideologijo, ki se je tedaj že imenova-
la samoupravljanje, je pa povzročila očitno takšne »nezaželene« pojave, kot
je bila opereta v repertoarju mariborskega gledališča, ki je bila sprejeta v
soglasju z gledališkim svetom in gledališkim vodstvom. Zato Mikeln ugo-
tavlja, da je mariborski primer potrdil znane resnice o »nedorečenosti sa
moupravljanja v takih delovnih kolektivih, o njegovi embrionalnosti, o pro
58 Branko Rudolf, »‘Opereta v operi‘ v Mariboru«, Naši razgledi, 6. julij 1963, 264.
59 Ibid.
60 Ibid.
61 Miloš Mikeln, »Epilog k operetni polemiki«, Naši razgledi, 28. december 1963, 487.
406
turni ravni mariborskega občinstva ter močnimi pritiski na »provinco«, jih
najdemo že v obeh prispevkih Branka Rudolfa. Prvi je bil objavljen 6. julija
1963, kmalu po sporni premieri Planinske rože (29. junija 1963). V njem Ru-
dolf naznani »problem, ki gotovo ni zanimiv samo za Maribor, temveč za vso
Slovenijo«. Citira bivšega upravnika SNG Jara Dolarja, češ
da ima opereta kar spočetka določene slabe lastnosti, saj je vendar
nastala v času propadajočega meščanstva kot obramba prav tega
meščanstva, da torej tudi najbolj skrbni izbor operetnih tekstov z
glasbo ne bo rešil situacije.58
Potem poudari reakcionarni značaj operet, njihovo preživelost ob
twistu in rokenrolu, pa da je veliko sodobnejši muzikal, ter omeni prve-
ga povojnega dirigenta Antona Neffata, ki se je »žilavo in vztrajno bojeval z
'operetnim stilom' mariborskih sodelujočih«, ki da je še posebno nevaren za
Maribor, ki »ni posebno kulturen in kulturno ambiciozen«.59
Mariborski »ambient« je bil le izgovor za to, kar sta diktirali tedanja
slovenska kulturna politika in politična oblast in »za kar je pravzaprav šlo«.
To jasno pove že Rudolf, Mikeln pa mu kasneje le pritrdi, saj gre za večkrat
ponovljeno frazo – »kako kulturo širiti med ljudmi«.
Vprašanja so zelo zamotana, tako zamotana, da jih na hitro ni
mogoče rešiti. […] In zato je treba o stvari spregovoriti še več – za
radi koristi nas vseh in vsega, kar lahko imenujemo socialistična
kultura.60
Mikeln na koncu polemike v Naših razgledih 28. 12. 1963, kjer povze-
ma njen historiat in poskuša postaviti piko na »i«, pojasni kriterij izbora po-
membnih misli iz polemike, pri čemer se izogne »atakam za in zoper ope
reto ter skuša ostati pri bistvu vprašanja, kako kulturo širiti med ljudmi«,
skratka »pri jedru.«61 Pravzaprav tudi s tem jasno pove, da so bili vsi argu-
menti za in proti opereti le izgovor za ideologijo, ki se je tedaj že imenova-
la samoupravljanje, je pa povzročila očitno takšne »nezaželene« pojave, kot
je bila opereta v repertoarju mariborskega gledališča, ki je bila sprejeta v
soglasju z gledališkim svetom in gledališkim vodstvom. Zato Mikeln ugo-
tavlja, da je mariborski primer potrdil znane resnice o »nedorečenosti sa
moupravljanja v takih delovnih kolektivih, o njegovi embrionalnosti, o pro
58 Branko Rudolf, »‘Opereta v operi‘ v Mariboru«, Naši razgledi, 6. julij 1963, 264.
59 Ibid.
60 Ibid.
61 Miloš Mikeln, »Epilog k operetni polemiki«, Naši razgledi, 28. december 1963, 487.
406
