Page 157 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 157
O odnosih med tistimi, ki ostanejo, in tistimi, ki odidejo
brezkoreninjenosti s spomini, »zamrznjenimi« v čas, iz katerih veje strah.
Gre za spomine, ki odražajo »zamrznitev« trenutka, v katerem se je njihova
življenjska kontinuiteta v njihovem domačem prostoru prekinila. Po dru-
gi strani pa imamo spomine tistih, ki so ostali, pri katerih tega strahu ni
zaznati. Tudi če je bil to tudi zanje čas negotovosti in velikih dilem, so no-
vim razmeram vendarle prilagodili in življenje se zanje ni tako drastično
prekinilo oz. ni »zamrznilo«.
O odnosih med tistimi, ki ostanejo, in tistimi, ki odidejo
»Eksodus« je italijansko skupnost v Istri korenito razdelil na dvoje, zato
bom samo omenila vprašanje odnosov med tistimi, ki ostanejo, in tistimi,
ki se izselijo, pa čeprav sogovornikov tega običajno nisem naravnost spra-
ševala. Videli smo že, da je odhod večine Italijanov močno prizadel tiste,
ki so ostali, saj so se prekinili tesni družinski stiki pa tudi širše družbene
vezi. Med raziskavo so mi ljudje, ki so ostali, večkrat spregovorili o bole-
činah ezulov, ki se po letih migrantskega življenja vrnejo na obisk k svoji
zapuščeni hiši.
To je bil tudi eden glavnih motivov zgodbe v filmu Piran/Pirano, kjer ezul
obišče svoje nekdanje dekle in zapuščeno hišo v Piranu, v kateri danes živi
priseljenec iz Bosne. Režiser Goran Vojnović je moral verjetno idejo dobiti
iz pripovedovanj svoje mame, ki izhaja iz Pulja. O trpljenju ezulov v njim
sovražnem okolju v Italiji in ganljivih obiskih nekdanjih domov v solzah
govori Ornella:
Gotovo. Ma trpeli smo mi, ma trpela je cela . . . Vsi ljudje, ki so šli
stran. Glej, jaz ko hodim in vidim nekoga, ki se dotika zidu, grem
zraven in mu rečem: »Vi, kje ste živeli?« »Eh, jaz sem živel tu.« Ker
prihajajo in se dotikajo . . . To je . . . Ko greš stran, kjer so zrastli tvo-
ji, imaš vsa svoja čustva od majhnega in najstništva, tvoje ljubezni,
nikoli več ne moreš pozabiti, nikoli. Če se ne vrneš v tiste kraje, so ti
odrezali korenine, odrezali so ti del tvojega življenja. [. . .] Moraš se
vrniti sem. Bilo jih je strah vrnitve, 50 let niso prišli. In kako so tr-
peli! Jaz imam prijatelje, recimo, so se vrgli iz hiše, niso mogli živet.
So jih, ko so odšli stran, postavili v hotel. Je šel v zadnje nadstropje
in se vrgel. Imaš tragične zgodbe, tragične. In ti ljudje . . . Mi smo tr-
peli, ampak so trpeli prav toliko tudi oni, saj so bili osovraženi, grdo
so ravnali z njimi, ljudje jih niso želeli – tako kot migrante –, niso jih
hoteli videti. Oni so šli v Ameriko, so šli v Avstralijo, povsod so šli . . .
Jaz ko sem šla v Abitante [v Istri] in sem videla to izpraznjeno vas,
155
brezkoreninjenosti s spomini, »zamrznjenimi« v čas, iz katerih veje strah.
Gre za spomine, ki odražajo »zamrznitev« trenutka, v katerem se je njihova
življenjska kontinuiteta v njihovem domačem prostoru prekinila. Po dru-
gi strani pa imamo spomine tistih, ki so ostali, pri katerih tega strahu ni
zaznati. Tudi če je bil to tudi zanje čas negotovosti in velikih dilem, so no-
vim razmeram vendarle prilagodili in življenje se zanje ni tako drastično
prekinilo oz. ni »zamrznilo«.
O odnosih med tistimi, ki ostanejo, in tistimi, ki odidejo
»Eksodus« je italijansko skupnost v Istri korenito razdelil na dvoje, zato
bom samo omenila vprašanje odnosov med tistimi, ki ostanejo, in tistimi,
ki se izselijo, pa čeprav sogovornikov tega običajno nisem naravnost spra-
ševala. Videli smo že, da je odhod večine Italijanov močno prizadel tiste,
ki so ostali, saj so se prekinili tesni družinski stiki pa tudi širše družbene
vezi. Med raziskavo so mi ljudje, ki so ostali, večkrat spregovorili o bole-
činah ezulov, ki se po letih migrantskega življenja vrnejo na obisk k svoji
zapuščeni hiši.
To je bil tudi eden glavnih motivov zgodbe v filmu Piran/Pirano, kjer ezul
obišče svoje nekdanje dekle in zapuščeno hišo v Piranu, v kateri danes živi
priseljenec iz Bosne. Režiser Goran Vojnović je moral verjetno idejo dobiti
iz pripovedovanj svoje mame, ki izhaja iz Pulja. O trpljenju ezulov v njim
sovražnem okolju v Italiji in ganljivih obiskih nekdanjih domov v solzah
govori Ornella:
Gotovo. Ma trpeli smo mi, ma trpela je cela . . . Vsi ljudje, ki so šli
stran. Glej, jaz ko hodim in vidim nekoga, ki se dotika zidu, grem
zraven in mu rečem: »Vi, kje ste živeli?« »Eh, jaz sem živel tu.« Ker
prihajajo in se dotikajo . . . To je . . . Ko greš stran, kjer so zrastli tvo-
ji, imaš vsa svoja čustva od majhnega in najstništva, tvoje ljubezni,
nikoli več ne moreš pozabiti, nikoli. Če se ne vrneš v tiste kraje, so ti
odrezali korenine, odrezali so ti del tvojega življenja. [. . .] Moraš se
vrniti sem. Bilo jih je strah vrnitve, 50 let niso prišli. In kako so tr-
peli! Jaz imam prijatelje, recimo, so se vrgli iz hiše, niso mogli živet.
So jih, ko so odšli stran, postavili v hotel. Je šel v zadnje nadstropje
in se vrgel. Imaš tragične zgodbe, tragične. In ti ljudje . . . Mi smo tr-
peli, ampak so trpeli prav toliko tudi oni, saj so bili osovraženi, grdo
so ravnali z njimi, ljudje jih niso želeli – tako kot migrante –, niso jih
hoteli videti. Oni so šli v Ameriko, so šli v Avstralijo, povsod so šli . . .
Jaz ko sem šla v Abitante [v Istri] in sem videla to izpraznjeno vas,
155
