Page 159 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 159
O odnosih med tistimi, ki ostanejo, in tistimi, ki odidejo
ki so ostali, marginalizirani v okviru slovenskega oz. nekdanjega jugoslo-
vanskega kolektivnega spomina, neslišni, saj njihova resnica narodnostne
manjšine ne sovpada s kolektivnim spominom »vojnih zmagovalcev«, po-
zabila jih je tudi matična država. Da je Italija pozabila nanje, mimogrede
komentira Giulio, italijanski politik iz vrst narodnostne manjšine:
[Prvi italijanski konzul] je prišel leta 1956 ali 55 kot posledica London-
skega memoranduma, prej ni bilo ničesar. Zanimivo je videti njegova
opažanja, ko je razlagal, da ko je poskušal dobiti pomoč od italijanske
vlade, je ni dobil. Tako italijanska vlada, italijanska stran, ki je osta-
la tu, ki ni odšla proč, je bila izbrisana, oni so titini, ne obstajajo več
in prvo srečanje – bil sem predsednik unije Italijanov tedaj, Istre in
Reke –, prvo srečanje kot manjšina z italijansko vlado smo ga imeli v
80. letih, se mi zdi, ’83, ’84., ko sem bil direktor rt v Capodistria.
Kot politik je na italijansko manjšino v Jugoslaviji opozoril tudi tako, da
je v 80. letih prejšnjega stoletja v italijanščini spregovoril v jugoslovanskem
parlamentu v Beogradu.
In je bilo ravno govora o simbolih, narodnostnih simbolih. [. . .] Sem
imel podporo tle v Sloveniji nekaterih pametnih politikov. [. . .] Sem
rekel, jaz bom govoril v italijanščini . . . Jaz začnem, najprej začnem v
italijanščini eno dobro minuto, minuto in pol. To so slušalke gor, ker
vsi imajo slušalke . . . [nadaljuje v srbo-hrvaščini in slovenščini]
Kot že povedano, je Jugoslavija italijansko narodnostno skupnost zašči-
tila s pariško mirovno pogodbo leta 1947, sistem varstva avtohtonih naro-
dnostnih skupnosti pa je bil v celoti zgrajen do sredine 80. let prejšnjega
stoletja, vzporedno se je odvijal proces zaščite slovenske narodnostne sku-
pnosti v Italiji. S podpisom Osimskih sporazumov (1975) je bila Jugoslavija
dokončno zavezana k varstvu italijanske manjšine (Kavrečič 2008; Sanzin
2015, 15–20).
Medtem ko je Jugoslavija zgodaj poskrbela za zaščito italijanske naro-
dnostne skupnosti, vsaj pravnoformalno, so ti, ki so ostali, podobno kot pri
Italiji spregledani tudi v očeh ezulov. Vittoria je komentirala, da je le redko
kdo izmed članov manjšinske skupnosti z njimi uspel vzpostaviti dobre od-
nose. Eden redkih je bil zgoraj omenjeni italijanski politik. Sicer so odnosi
večinoma skrhani, celo sovražni. Izpostavi priložnost postavitve spome-
nika žrtvi fojbe, ko se ezuli niso zahvalili niti gostujočemu županu in niti
157
ki so ostali, marginalizirani v okviru slovenskega oz. nekdanjega jugoslo-
vanskega kolektivnega spomina, neslišni, saj njihova resnica narodnostne
manjšine ne sovpada s kolektivnim spominom »vojnih zmagovalcev«, po-
zabila jih je tudi matična država. Da je Italija pozabila nanje, mimogrede
komentira Giulio, italijanski politik iz vrst narodnostne manjšine:
[Prvi italijanski konzul] je prišel leta 1956 ali 55 kot posledica London-
skega memoranduma, prej ni bilo ničesar. Zanimivo je videti njegova
opažanja, ko je razlagal, da ko je poskušal dobiti pomoč od italijanske
vlade, je ni dobil. Tako italijanska vlada, italijanska stran, ki je osta-
la tu, ki ni odšla proč, je bila izbrisana, oni so titini, ne obstajajo več
in prvo srečanje – bil sem predsednik unije Italijanov tedaj, Istre in
Reke –, prvo srečanje kot manjšina z italijansko vlado smo ga imeli v
80. letih, se mi zdi, ’83, ’84., ko sem bil direktor rt v Capodistria.
Kot politik je na italijansko manjšino v Jugoslaviji opozoril tudi tako, da
je v 80. letih prejšnjega stoletja v italijanščini spregovoril v jugoslovanskem
parlamentu v Beogradu.
In je bilo ravno govora o simbolih, narodnostnih simbolih. [. . .] Sem
imel podporo tle v Sloveniji nekaterih pametnih politikov. [. . .] Sem
rekel, jaz bom govoril v italijanščini . . . Jaz začnem, najprej začnem v
italijanščini eno dobro minuto, minuto in pol. To so slušalke gor, ker
vsi imajo slušalke . . . [nadaljuje v srbo-hrvaščini in slovenščini]
Kot že povedano, je Jugoslavija italijansko narodnostno skupnost zašči-
tila s pariško mirovno pogodbo leta 1947, sistem varstva avtohtonih naro-
dnostnih skupnosti pa je bil v celoti zgrajen do sredine 80. let prejšnjega
stoletja, vzporedno se je odvijal proces zaščite slovenske narodnostne sku-
pnosti v Italiji. S podpisom Osimskih sporazumov (1975) je bila Jugoslavija
dokončno zavezana k varstvu italijanske manjšine (Kavrečič 2008; Sanzin
2015, 15–20).
Medtem ko je Jugoslavija zgodaj poskrbela za zaščito italijanske naro-
dnostne skupnosti, vsaj pravnoformalno, so ti, ki so ostali, podobno kot pri
Italiji spregledani tudi v očeh ezulov. Vittoria je komentirala, da je le redko
kdo izmed članov manjšinske skupnosti z njimi uspel vzpostaviti dobre od-
nose. Eden redkih je bil zgoraj omenjeni italijanski politik. Sicer so odnosi
večinoma skrhani, celo sovražni. Izpostavi priložnost postavitve spome-
nika žrtvi fojbe, ko se ezuli niso zahvalili niti gostujočemu županu in niti
157
