Page 160 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 160
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
tistim, ki so ostali. Iz takih pogovorov je razviden prezir ezulov do dana-
šnjih Istranov ne glede na etničnost, o čemer priča tudi Pamela Ballinger
(2003). Ezule so sogovorniki omenjali bolj v kontekstu družinskih vezi. Po
videnju Vittorie je bil glavni očitek ezulov tem, ki so ostali, prav to, da so
ostali:
In tudi tisti, ki so odšli, nikoli niso priznali, da smo mi trpeli, ker smo
ostali. [O težkem življenju ezulov, enačenih s fašisti.] Razumete? In
oni so nas imeli za krive, ker nismo šli stran skupaj z njimi.
Tisti, ki so ostali, kot pravi Vittoria, pa ezulom očitajo, da bi bilo vse
drugače, če oni ne bi odšli. Ko jim ti odgovarjajo, da to ni bilo mogoče,
poudarijo, da so sami ostali in preživeli kljub vsem pritiskom.
Razlika med eno in drugo skupnostjo je tudi v spominu, enem, zamr-
znjenem v času, ezulskem, in drugem, ki se je prilagodil novi jugoslovanski
družbeni realnosti. Po mnenju tistih, ki so ostali, je bolečina ezulov tudi
spoznanje, da se njihova pričakovanja o mizernem življenju v Jugoslaviji
niso uresničila. Kot pravi Vittoria, je bil za razliko od ezulov njim v Jugosla-
viji omogočen študij. Prav tako Valeria omenja nevoščljivost ezulov zaradi
dobrega gospodarskega stanja družin, ki so ostale v Jugoslaviji, medtem
ko so oni odšli prav iz strahu pred Jugoslavijo.
Skratka, in ti, ki so odšli in so v Trstu in pridejo sem, so vedno, vsaj
že leta, kako bi rekla, jezni, ko so videli, da lepo napredujemo in da
smo v redu. Želeli bi, kako bi rekla: »Proč smo šli, ker bi se lahko po-
čutili slabo, in zato nočemo videti, da ste vi v redu.« [O dobri plači
moža] Skratka, smo si lahko privoščili, kupili smo gramofon, televi-
zijo, skratka veliko reči, ki prej nismo mogli. In imeli smo hladilnik,
ki je rabil veliko elektrike in je prišla teta s Trsta [. . .]. In moj mož
reče: »Veste kaj, verjetno bomo kupili nov hladilnik.« In ona: »In kaj
bo vam, ki ste tu?« Veš, imeli so to mentaliteto, tako bolj omejeno,
kot mi potem. Ma ne vem pojasnit i. . . »Kaj bo to vam?« [O nakupu
barvne televizije.] [V Trstu:] »Veš, stric, tata je kupil barvno televizi-
jo.« »Kaj? Barvno televizijo? Niti moj sin je nima!« Tako se je lahko
zgodilo, »Ma kako ste vi dobili, če nisem jaz dobil« [niso prihajali na
dan šagre, ampak dan prej ali potem, kot da ne bi želeli praznovati
skupaj].
Iz teh in drugih govorov je razvidno, da so se eni in drugi razvili v lo-
čene, ponekod celo sovražne skupnosti, eni očitajo drugim krivdo za po-
158
tistim, ki so ostali. Iz takih pogovorov je razviden prezir ezulov do dana-
šnjih Istranov ne glede na etničnost, o čemer priča tudi Pamela Ballinger
(2003). Ezule so sogovorniki omenjali bolj v kontekstu družinskih vezi. Po
videnju Vittorie je bil glavni očitek ezulov tem, ki so ostali, prav to, da so
ostali:
In tudi tisti, ki so odšli, nikoli niso priznali, da smo mi trpeli, ker smo
ostali. [O težkem življenju ezulov, enačenih s fašisti.] Razumete? In
oni so nas imeli za krive, ker nismo šli stran skupaj z njimi.
Tisti, ki so ostali, kot pravi Vittoria, pa ezulom očitajo, da bi bilo vse
drugače, če oni ne bi odšli. Ko jim ti odgovarjajo, da to ni bilo mogoče,
poudarijo, da so sami ostali in preživeli kljub vsem pritiskom.
Razlika med eno in drugo skupnostjo je tudi v spominu, enem, zamr-
znjenem v času, ezulskem, in drugem, ki se je prilagodil novi jugoslovanski
družbeni realnosti. Po mnenju tistih, ki so ostali, je bolečina ezulov tudi
spoznanje, da se njihova pričakovanja o mizernem življenju v Jugoslaviji
niso uresničila. Kot pravi Vittoria, je bil za razliko od ezulov njim v Jugosla-
viji omogočen študij. Prav tako Valeria omenja nevoščljivost ezulov zaradi
dobrega gospodarskega stanja družin, ki so ostale v Jugoslaviji, medtem
ko so oni odšli prav iz strahu pred Jugoslavijo.
Skratka, in ti, ki so odšli in so v Trstu in pridejo sem, so vedno, vsaj
že leta, kako bi rekla, jezni, ko so videli, da lepo napredujemo in da
smo v redu. Želeli bi, kako bi rekla: »Proč smo šli, ker bi se lahko po-
čutili slabo, in zato nočemo videti, da ste vi v redu.« [O dobri plači
moža] Skratka, smo si lahko privoščili, kupili smo gramofon, televi-
zijo, skratka veliko reči, ki prej nismo mogli. In imeli smo hladilnik,
ki je rabil veliko elektrike in je prišla teta s Trsta [. . .]. In moj mož
reče: »Veste kaj, verjetno bomo kupili nov hladilnik.« In ona: »In kaj
bo vam, ki ste tu?« Veš, imeli so to mentaliteto, tako bolj omejeno,
kot mi potem. Ma ne vem pojasnit i. . . »Kaj bo to vam?« [O nakupu
barvne televizije.] [V Trstu:] »Veš, stric, tata je kupil barvno televizi-
jo.« »Kaj? Barvno televizijo? Niti moj sin je nima!« Tako se je lahko
zgodilo, »Ma kako ste vi dobili, če nisem jaz dobil« [niso prihajali na
dan šagre, ampak dan prej ali potem, kot da ne bi želeli praznovati
skupaj].
Iz teh in drugih govorov je razvidno, da so se eni in drugi razvili v lo-
čene, ponekod celo sovražne skupnosti, eni očitajo drugim krivdo za po-
158
