Page 154 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 154
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
novi jugoslovanski državi Italijani ne bodo več mogli izražati svoje etnične
identitete, kar se je z vse večjim priseljevanjem slovensko govorečih lju-
di vse bolj zdela realnost, povrh pa je bila ta identiteta v prevladujočem
diskurzu nezaželena oz. zaničevana zaradi kolektivne kriminalizacije. Po
drugi strani smo videli, da tudi politiki ni uspelo zagotavljati vseh naro-
dnostnih pravic Italijanom kljub načelni ideji »jugoslovansko-italijanskega
bratstva«.
A ti strahovi so bili le eni izmed mnogih drugih v tej kompleksni dinamiki
odločevanja. Za izseljevanje je bil odločilen preplet najrazličnejših razlogov,
ki sta ga prinesla nova državna razmejitev in nov politično-ideološki držav-
ni sistem, od negotovih gospodarskih razmer in socialističnih gospodar-
skih ukrepov, ki so prizadeli predvsem bogatejši, italijanski sloj, do vzpo-
stavitve državne meje in onemogočanja gospodarskih ter socialnih vezi,
občutkov tujstva v domačem okolju, negativne percepcije Italijanov kot fa-
šistov, pritiskov zaradi neznanja novega prevladujočega jezika okolja, slo-
venščine, ustrahovanj, posrednih in neposrednih, in vse do močne itali-
janske proitalijanske propagande, obljub po boljšem življenju, izogibanju
pretrganju družinskih vezi z odhodom večine itd.
Večina slovenskih in hrvaških zgodovinarjev sicer vztraja pri tem, da so
bile migracije prostovoljne, kar je, gledano z vidika pravne možnosti op-
tiranja, dejansko res. Kot je pokomentiral Giulio, italijanski politik, so za
Slovence ezuli optanti, ampak ali je res šlo za svobodno odločitev?
Od predsednika [. . .], on ne govori o »eksodusu«. Govori o optantih,
slovenska politika govori o optantih. Optant pomeni svobodno izbi-
ro. In ni bila svobodna izbira. Za nobenega od tistih 5.000, tudi 7.000,
ki jih je odšlo [iz Izole]. Ni bila svobodna izbira. [. . .] Obstajal je tre-
nutek, ko se je 7.000 ljudi odločilo oditi proč, ker jim je bila dana mož-
nost. Ampak ni bilo nobenega poskusa, da bi jih ustavili. »Ma ljudje
moji, zapuščate vse, vaš dom, pokopališča, vašo kulturo, vse. Zakaj?«
Nihče jih ni nikoli vprašal, česa se bojite, niti Italija ni tega vprašala.
To je bil komentar mnogih sogovornikov, Istranov, tako slovenskih kot
italijanskih – nihče ni dvignil niti prsta, da bi jih ustavil. Vseeno se je po-
trebno zamisliti nad okoliščinami, ki so vodile v te »prostovoljne« odloči-
tve. Zgodovinarja Phillip Ther in Krystyna Kersten razlikujeta posredne in
neposredne pritiske. Ko je šlo pri premikih prebivalstva v vzhodni in sred-
nji Evropi za uporabo sile, ljudje zares niso imeli izbire pri odločitvi, ali za-
pustiti svoje domove. Če pa so se izseljevali zaradi posrednih pritiskov, je
152
novi jugoslovanski državi Italijani ne bodo več mogli izražati svoje etnične
identitete, kar se je z vse večjim priseljevanjem slovensko govorečih lju-
di vse bolj zdela realnost, povrh pa je bila ta identiteta v prevladujočem
diskurzu nezaželena oz. zaničevana zaradi kolektivne kriminalizacije. Po
drugi strani smo videli, da tudi politiki ni uspelo zagotavljati vseh naro-
dnostnih pravic Italijanom kljub načelni ideji »jugoslovansko-italijanskega
bratstva«.
A ti strahovi so bili le eni izmed mnogih drugih v tej kompleksni dinamiki
odločevanja. Za izseljevanje je bil odločilen preplet najrazličnejših razlogov,
ki sta ga prinesla nova državna razmejitev in nov politično-ideološki držav-
ni sistem, od negotovih gospodarskih razmer in socialističnih gospodar-
skih ukrepov, ki so prizadeli predvsem bogatejši, italijanski sloj, do vzpo-
stavitve državne meje in onemogočanja gospodarskih ter socialnih vezi,
občutkov tujstva v domačem okolju, negativne percepcije Italijanov kot fa-
šistov, pritiskov zaradi neznanja novega prevladujočega jezika okolja, slo-
venščine, ustrahovanj, posrednih in neposrednih, in vse do močne itali-
janske proitalijanske propagande, obljub po boljšem življenju, izogibanju
pretrganju družinskih vezi z odhodom večine itd.
Večina slovenskih in hrvaških zgodovinarjev sicer vztraja pri tem, da so
bile migracije prostovoljne, kar je, gledano z vidika pravne možnosti op-
tiranja, dejansko res. Kot je pokomentiral Giulio, italijanski politik, so za
Slovence ezuli optanti, ampak ali je res šlo za svobodno odločitev?
Od predsednika [. . .], on ne govori o »eksodusu«. Govori o optantih,
slovenska politika govori o optantih. Optant pomeni svobodno izbi-
ro. In ni bila svobodna izbira. Za nobenega od tistih 5.000, tudi 7.000,
ki jih je odšlo [iz Izole]. Ni bila svobodna izbira. [. . .] Obstajal je tre-
nutek, ko se je 7.000 ljudi odločilo oditi proč, ker jim je bila dana mož-
nost. Ampak ni bilo nobenega poskusa, da bi jih ustavili. »Ma ljudje
moji, zapuščate vse, vaš dom, pokopališča, vašo kulturo, vse. Zakaj?«
Nihče jih ni nikoli vprašal, česa se bojite, niti Italija ni tega vprašala.
To je bil komentar mnogih sogovornikov, Istranov, tako slovenskih kot
italijanskih – nihče ni dvignil niti prsta, da bi jih ustavil. Vseeno se je po-
trebno zamisliti nad okoliščinami, ki so vodile v te »prostovoljne« odloči-
tve. Zgodovinarja Phillip Ther in Krystyna Kersten razlikujeta posredne in
neposredne pritiske. Ko je šlo pri premikih prebivalstva v vzhodni in sred-
nji Evropi za uporabo sile, ljudje zares niso imeli izbire pri odločitvi, ali za-
pustiti svoje domove. Če pa so se izseljevali zaradi posrednih pritiskov, je
152
