Page 57 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 57
Tekmiški diskurzi in viktimizacije v rokah politike
meddržavne spore ni revizije. Poleg tega prihaja do nejasnosti zaradi leta
1997 sprejetega »Zakona o popravi krivic« političnih preganjancem, pri če-
mer so se ezuli množično prijavljali z dokazovanji komunističnega nasilja
nad njimi, pa čeprav država in nekateri odvetniki trdijo, da je bil denar, na-
menjen ezulom, izplačan, vendar žal ni prišel v njihove roke (Šuligoj 2016;
Šuklje 2019).
Pri tem problemu se odvija igra politične moči, ko država z večjo poli-
tično močjo, torej s polnopravnim članstvom v eu, s svojim diskurzom iz-
siljuje državo v politično podrejenem položaju. Kolikor mi je znano, gre
za eno izmed redkih rekompenzacij na mednarodni ravni, saj nobena od
preostalih držav s premiki prebivalstva, kot so Češka, Poljska in Nemčija
na drugi strani, ne odpira tako občutljivih tem, ki bi pomenile hude diplo-
matske zaplete tako zaradi vprašanja izgnancev kot na drugi strani vojne
škode. Zgodovina se vedno znova ponavlja. Podobno danes Bolgarija po-
skuša na novo napisati zgodovino s tem, da svojo temno plat preteklosti
zakrije z revizijo zgodovine. S pozicije moči namreč kot članica e u pogo-
juje vstop Severne Makedonije v e u s priznanjem, da je makedonščina le
narečje bolgarskega jezika, in z zahtevo po izbrisu besed »bolgarski fašistič-
ni okupator« s spomenikov druge svetovne vojne (!) (Milošević 2020, 13).
Vse že videno, ko vsak nacionalni spomin povzdiguje sebe in svojo žrtev,
briše pa vse, kar je »neprikladno«, neprijetno.
Prebivalstvo, ki je bilo prisiljeno v odhod, čuti za svojo dolžnost pomnje-
nje tega, kar jim omogoča ohranitev kolektivne identitete. Zavračanje po-
zabe je v nekaterih primerih tudi sredstvo za zahtevo po »izgubljenem«
ozemlju ali lastnini ali celo do pravice za vrnitev (Bazin in Perron 2018,
30). V ta miselni okvir sodi konflikt o restituciji iz istrskih mest med dru-
go svetovno vojno ukradenih beneških umetnin (slike Carpaccia in drugih
avtorjev ter umetnin iz cerkev), kar še po tolikih desetletjih predstavlja
odprto, nerešeno vprašanje med Italijo in Slovenijo. Za izkoreninjene ezu-
le imajo umetnine status relikvije, ki potrjujejo obstoj italijanske, kar je
za njih enako beneške, tradicije na tleh severne Istre. Te umetnine hkrati
dajejo temelj njihovi izseljenski kolektivni identiteti in so politično orod-
je teritorialnih zahtev. Nanje jih veže globoka čustveno prizadetost zaradi
njihove izselitve, mogoče je zaslediti celo upanje na vrnitev. Dve interpre-
taciji obstajata: po prvi so odtujene umetnine last fizičnega in geografskega
prostora, iz katerega izhajajo, po drugi pa pripadajo zgodovinskemu in kul-
turnemu kontekstu, ki jih je proizvedel. V slednjem primeru je po ezulom
naklonjenim razlagam ambient že »slovaniziran«. Pri tem se srečujemo z
dvema procesoma selektivnega pozabljanja. Na eni strani ezulska skupnost
55
meddržavne spore ni revizije. Poleg tega prihaja do nejasnosti zaradi leta
1997 sprejetega »Zakona o popravi krivic« političnih preganjancem, pri če-
mer so se ezuli množično prijavljali z dokazovanji komunističnega nasilja
nad njimi, pa čeprav država in nekateri odvetniki trdijo, da je bil denar, na-
menjen ezulom, izplačan, vendar žal ni prišel v njihove roke (Šuligoj 2016;
Šuklje 2019).
Pri tem problemu se odvija igra politične moči, ko država z večjo poli-
tično močjo, torej s polnopravnim članstvom v eu, s svojim diskurzom iz-
siljuje državo v politično podrejenem položaju. Kolikor mi je znano, gre
za eno izmed redkih rekompenzacij na mednarodni ravni, saj nobena od
preostalih držav s premiki prebivalstva, kot so Češka, Poljska in Nemčija
na drugi strani, ne odpira tako občutljivih tem, ki bi pomenile hude diplo-
matske zaplete tako zaradi vprašanja izgnancev kot na drugi strani vojne
škode. Zgodovina se vedno znova ponavlja. Podobno danes Bolgarija po-
skuša na novo napisati zgodovino s tem, da svojo temno plat preteklosti
zakrije z revizijo zgodovine. S pozicije moči namreč kot članica e u pogo-
juje vstop Severne Makedonije v e u s priznanjem, da je makedonščina le
narečje bolgarskega jezika, in z zahtevo po izbrisu besed »bolgarski fašistič-
ni okupator« s spomenikov druge svetovne vojne (!) (Milošević 2020, 13).
Vse že videno, ko vsak nacionalni spomin povzdiguje sebe in svojo žrtev,
briše pa vse, kar je »neprikladno«, neprijetno.
Prebivalstvo, ki je bilo prisiljeno v odhod, čuti za svojo dolžnost pomnje-
nje tega, kar jim omogoča ohranitev kolektivne identitete. Zavračanje po-
zabe je v nekaterih primerih tudi sredstvo za zahtevo po »izgubljenem«
ozemlju ali lastnini ali celo do pravice za vrnitev (Bazin in Perron 2018,
30). V ta miselni okvir sodi konflikt o restituciji iz istrskih mest med dru-
go svetovno vojno ukradenih beneških umetnin (slike Carpaccia in drugih
avtorjev ter umetnin iz cerkev), kar še po tolikih desetletjih predstavlja
odprto, nerešeno vprašanje med Italijo in Slovenijo. Za izkoreninjene ezu-
le imajo umetnine status relikvije, ki potrjujejo obstoj italijanske, kar je
za njih enako beneške, tradicije na tleh severne Istre. Te umetnine hkrati
dajejo temelj njihovi izseljenski kolektivni identiteti in so politično orod-
je teritorialnih zahtev. Nanje jih veže globoka čustveno prizadetost zaradi
njihove izselitve, mogoče je zaslediti celo upanje na vrnitev. Dve interpre-
taciji obstajata: po prvi so odtujene umetnine last fizičnega in geografskega
prostora, iz katerega izhajajo, po drugi pa pripadajo zgodovinskemu in kul-
turnemu kontekstu, ki jih je proizvedel. V slednjem primeru je po ezulom
naklonjenim razlagam ambient že »slovaniziran«. Pri tem se srečujemo z
dvema procesoma selektivnega pozabljanja. Na eni strani ezulska skupnost
55
