Page 59 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 59
Iz nacionalne na regionalno raven spomina
pogumno bojevati za svoj obstoj in za svoje dostojanstvo, ni mogoče
vzeti ne domovine ne prihodnosti. Hvala.¹¹
Govor piranskega župana poudarja žrtvovanje in herojstvo Slovencev v
okviru tipičnega nacionalističnega diskurza, kjer ni nikakršne občutljivosti
za udeležbo tudi »drugih«, »Neslovencev« v antifašističnem boju. Kot ar-
gumentira Stuart Hall (2008, 220–221), narodi ustvarjajo svoje kolektivne
identitete tako, da selektivno izbirajo in skupaj povezujejo izbrane dogod-
ke, ki se jih je potrebno spominjati, v »nacionalno zgodbo«, ki se odraža v
nacionalni dediščini. Tisti, ki se v tej zgodbi ne prepoznajo, ne morejo za-
res »pripadati«. To so v tem primeru Italijani, ki so po »eksodusu« ostali
v Istri, ki pa se ne morejo identificirati v takšnih nacionalističnih diskur-
zih (Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017, 52). Navkljub povezavi med
slovenskimi in italijanskimi borci za svobodo v antifašističnem boju je ta
element bratstva zelo redko odtehtal nacionalno agendo novih slovenskih
oblasti na tem območju (glej Rogoznica 2011, 298–304). Intervjuji z Italijani
iz regije odražajo njihovo razočaranje nad tem, da so pogosto spregledani
in povrh enačeni s fašisti. Po besedah Amalije, nekdanje ravnateljice itali-
janske šole, je bila pri tovrstnih komemoracijah italijanska manjšina pre-
pogosto spregledana in tudi prizadeta vsakič, ko so se jih udeležili s svojimi
učenci. Kot je razvidno iz njenega govora, se različne strani ne strinjajo niti
glede tega, katere etnične identitete so bili ubiti otroci, kar je razumljivo za
takšno multi-kulturno okolje (Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017, 53):
Vendar so bili Italijani, ki so ubili Italijane. Tisti otroci, ki so jih ubi-
li v Strunjanu, so bili Italijani. Šli so s Parenzano, so videli in začeli
streljati. Mati, ma kaj imajo s tem otroci . . . Vendar, ko je ta manife-
stacija, včasih govorci, predvsem starejši Slovenci . . . Pride ven čisto
nekaj nasprotnega. Torej, oni ne rečejo proti Italijanom, proti faši-
stom, ampak mi smo tam, prisotni, tudi šole . . . In . . . Ni bilo vedno
prijetno. Šola se je morala udeležiti in tako smo šli, ampak smo po-
tem rekli: »Zdaj pa dovolj, ker poslušati vedno iste zgodbe, vedno iste
stvari, leto za letom, in mi smo vedno vljudni. Zdaj pa dovolj!«
Prizadetost ob enačenju Italijanov iz Istre s fašisti je bila tema, ki je bila
najpogosteje prisotna v pogovorih z italijanskimi sogovorniki. V istem in-
tervjuju je Amalia opozorila na breme enačenja Italijanov in fašistov, ki ga
doživlja v svojem vsakdanu.
¹¹ Zahvaljujem se kolegu Andreju Preložniku za avdio-vizualno gradivo s prireditve.
57
pogumno bojevati za svoj obstoj in za svoje dostojanstvo, ni mogoče
vzeti ne domovine ne prihodnosti. Hvala.¹¹
Govor piranskega župana poudarja žrtvovanje in herojstvo Slovencev v
okviru tipičnega nacionalističnega diskurza, kjer ni nikakršne občutljivosti
za udeležbo tudi »drugih«, »Neslovencev« v antifašističnem boju. Kot ar-
gumentira Stuart Hall (2008, 220–221), narodi ustvarjajo svoje kolektivne
identitete tako, da selektivno izbirajo in skupaj povezujejo izbrane dogod-
ke, ki se jih je potrebno spominjati, v »nacionalno zgodbo«, ki se odraža v
nacionalni dediščini. Tisti, ki se v tej zgodbi ne prepoznajo, ne morejo za-
res »pripadati«. To so v tem primeru Italijani, ki so po »eksodusu« ostali
v Istri, ki pa se ne morejo identificirati v takšnih nacionalističnih diskur-
zih (Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017, 52). Navkljub povezavi med
slovenskimi in italijanskimi borci za svobodo v antifašističnem boju je ta
element bratstva zelo redko odtehtal nacionalno agendo novih slovenskih
oblasti na tem območju (glej Rogoznica 2011, 298–304). Intervjuji z Italijani
iz regije odražajo njihovo razočaranje nad tem, da so pogosto spregledani
in povrh enačeni s fašisti. Po besedah Amalije, nekdanje ravnateljice itali-
janske šole, je bila pri tovrstnih komemoracijah italijanska manjšina pre-
pogosto spregledana in tudi prizadeta vsakič, ko so se jih udeležili s svojimi
učenci. Kot je razvidno iz njenega govora, se različne strani ne strinjajo niti
glede tega, katere etnične identitete so bili ubiti otroci, kar je razumljivo za
takšno multi-kulturno okolje (Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017, 53):
Vendar so bili Italijani, ki so ubili Italijane. Tisti otroci, ki so jih ubi-
li v Strunjanu, so bili Italijani. Šli so s Parenzano, so videli in začeli
streljati. Mati, ma kaj imajo s tem otroci . . . Vendar, ko je ta manife-
stacija, včasih govorci, predvsem starejši Slovenci . . . Pride ven čisto
nekaj nasprotnega. Torej, oni ne rečejo proti Italijanom, proti faši-
stom, ampak mi smo tam, prisotni, tudi šole . . . In . . . Ni bilo vedno
prijetno. Šola se je morala udeležiti in tako smo šli, ampak smo po-
tem rekli: »Zdaj pa dovolj, ker poslušati vedno iste zgodbe, vedno iste
stvari, leto za letom, in mi smo vedno vljudni. Zdaj pa dovolj!«
Prizadetost ob enačenju Italijanov iz Istre s fašisti je bila tema, ki je bila
najpogosteje prisotna v pogovorih z italijanskimi sogovorniki. V istem in-
tervjuju je Amalia opozorila na breme enačenja Italijanov in fašistov, ki ga
doživlja v svojem vsakdanu.
¹¹ Zahvaljujem se kolegu Andreju Preložniku za avdio-vizualno gradivo s prireditve.
57
