Page 61 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 61
Spravna dejanja
bi bila podoba Strunjana in celotne slovenske Istre danes drugačna. A
žal moramo priznati tudi to, da so se tej pravični borbi za osvoboditev
zgodile stvari, ki jih, če želimo biti zvesti zgodovinski resnici, mora-
mo priznati in obžalovati. Ena od teh je bila tudi drastično spreme-
njena sestava prebivalcev slovenske Istre, ki je dodobra zaznamovala
naslednje rodove. Izpraznjene vasi in mesta, prazne ulice, spremem-
ba stoletja uveljavljenih imen ulic, krajev in mest, ki so bili rezultat
povojne ureditve na tem območju.
Med slovenskimi politiki je izjemno redko mogoče opaziti tovrsten go-
vor, ki reflektira o »temnih« plateh povojne zgodovine, odražajočih se
v množičnih migracijah in demografski ter jezikovni spremembi istrske
družbe (Hrobat Virloget 2015a, 161–162). Z osredotočanjem na medkultur-
no sobivanje in skupen večetnični antifašističen boj se govor razlikuje od
tipičnih političnih diskurzov na regionalni in nacionalni ravni. S prizna-
vanjem »svoje« in »tuje« bolečine nakazuje smer, po kateri bi po mnenju
Aleide Assmann morale evropske politike pri oblikovanju skupnega evrop-
skega spomina. Le-ta bo lahko osnovan šele takrat, ko bodo nacionalni
spomini uspeli vzpostaviti zavedanje o svoji vlogi tako žrtve kot krvnika,
pri čemer se bodo morali soočiti z lastnimi, tudi prezrtimi, spomini, in
poslušati »druge« z empatijo (Assmann 2007, 22–23).
Spravna dejanja
Zbliževanje političnih diskurzov
Pogumen korak k mednarodni politični pomiritvi med slovenskim in hrva-
škim ter italijanskim nacionalnim spominom je bil narejen leta 2010, ko so
predsedniki Slovenije, Danilo Türk, Hrvaške, Ivo Josipović, in Italije, Gi-
orgio Napolitano, simbolno priznali »žrtev« »drugega« s tem, da so skupaj
položili vence na ključne obmejne kraje spomina: pri Narodnem domu v
Trstu, katerega požig leta 1920 velja za simbol začetka fašističnega nasilja
nad Slovenci in Hrvati, ter k spominski plošči beguncem iz Istre, Reke in
Dalmacije na železniški postaji v Trstu (Hrobat Virloget 2015a, 160–161;
Ivelja in Petkovič 2010; Horvat 2010). V naklonjenih in manj naklonjenih
odzivih na spravno dejanje se mi zdi zanimiva neposredna povezava med
fašizmom in »eksodusom«, ki jo je izpostavil tedanji minister za Slovence
po svetu Boštjan Žekš: »Gre za začetek in konec nekega obdobja. Začelo se
je s požigom Narodnega doma in končalo z ›eksodusom‹« (Horvat 2010).
Kot smo videli v poglavju o tekmiških diskurzih, žal dogodek ni imel večjih
dolgoročnih posledic na obeh straneh meje.
59
bi bila podoba Strunjana in celotne slovenske Istre danes drugačna. A
žal moramo priznati tudi to, da so se tej pravični borbi za osvoboditev
zgodile stvari, ki jih, če želimo biti zvesti zgodovinski resnici, mora-
mo priznati in obžalovati. Ena od teh je bila tudi drastično spreme-
njena sestava prebivalcev slovenske Istre, ki je dodobra zaznamovala
naslednje rodove. Izpraznjene vasi in mesta, prazne ulice, spremem-
ba stoletja uveljavljenih imen ulic, krajev in mest, ki so bili rezultat
povojne ureditve na tem območju.
Med slovenskimi politiki je izjemno redko mogoče opaziti tovrsten go-
vor, ki reflektira o »temnih« plateh povojne zgodovine, odražajočih se
v množičnih migracijah in demografski ter jezikovni spremembi istrske
družbe (Hrobat Virloget 2015a, 161–162). Z osredotočanjem na medkultur-
no sobivanje in skupen večetnični antifašističen boj se govor razlikuje od
tipičnih političnih diskurzov na regionalni in nacionalni ravni. S prizna-
vanjem »svoje« in »tuje« bolečine nakazuje smer, po kateri bi po mnenju
Aleide Assmann morale evropske politike pri oblikovanju skupnega evrop-
skega spomina. Le-ta bo lahko osnovan šele takrat, ko bodo nacionalni
spomini uspeli vzpostaviti zavedanje o svoji vlogi tako žrtve kot krvnika,
pri čemer se bodo morali soočiti z lastnimi, tudi prezrtimi, spomini, in
poslušati »druge« z empatijo (Assmann 2007, 22–23).
Spravna dejanja
Zbliževanje političnih diskurzov
Pogumen korak k mednarodni politični pomiritvi med slovenskim in hrva-
škim ter italijanskim nacionalnim spominom je bil narejen leta 2010, ko so
predsedniki Slovenije, Danilo Türk, Hrvaške, Ivo Josipović, in Italije, Gi-
orgio Napolitano, simbolno priznali »žrtev« »drugega« s tem, da so skupaj
položili vence na ključne obmejne kraje spomina: pri Narodnem domu v
Trstu, katerega požig leta 1920 velja za simbol začetka fašističnega nasilja
nad Slovenci in Hrvati, ter k spominski plošči beguncem iz Istre, Reke in
Dalmacije na železniški postaji v Trstu (Hrobat Virloget 2015a, 160–161;
Ivelja in Petkovič 2010; Horvat 2010). V naklonjenih in manj naklonjenih
odzivih na spravno dejanje se mi zdi zanimiva neposredna povezava med
fašizmom in »eksodusom«, ki jo je izpostavil tedanji minister za Slovence
po svetu Boštjan Žekš: »Gre za začetek in konec nekega obdobja. Začelo se
je s požigom Narodnega doma in končalo z ›eksodusom‹« (Horvat 2010).
Kot smo videli v poglavju o tekmiških diskurzih, žal dogodek ni imel večjih
dolgoročnih posledic na obeh straneh meje.
59
