Page 65 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 65
Spravna dejanja
dij, ki oblikuje in prenaša kulturni spomin o reprezentacijah preteklosti in
refleksijah o njej.
Med mnogimi leposlovnimi deli o istrskem »eksodusu« in njegovih po-
sledicah jih je le nekaj prevedenih v slovenščino ali hrvaščino. Predvsem so
to dela italijanskih pisateljev, ki živijo v Istri, kot, recimo, na Hrvaškem Ne-
lida Milani Kruljac (2011; 2015) in Claudio Ugussi (2002). Te knjige pričajo
o življenju Italijanov, ki so ostali, o globokih negotovostih fašizma, dru-
ge svetovne vojne in »eksodusa«, o razdeljenih skupnostih, razsutih spo-
minih, hibridnih identitetah, izgubi jezika, krajev spomina, identitete itd.
(»Nelida Milani e la memoria tagliata« 2017; Mrđenović b. l.).
Tukaj se ne dogaja nič, popolnoma nič, ničesar razen mesteca ni, in
umirajoče Italijanske skupnosti [. . .]. Ta četrt mi ne pove ničesar, brez
pomena je, brez referenčnih točk, to je môten, negiben univerzum,
docela kodificiran v drugem jeziku [. . .]. Eksodusu, večni referenčni
točki, ki ločuje prej od potem, je sledila nepripravljenost na usodo, ki
nas je doletela, nato pa smrt stvari, življenje je postalo puščava, zgolj
besede v drugem jeziku, besede, ki zasedejo ves družbeni prostor.
[. . .] Dvojezičnost? Medlí med utvarami [. . .]. [Milani Kruljac 2011,
64–66]
Primerljiv avtor iz Slovenije je Franco Juri, nekdanji politik in aktivist,
trenutno direktor Pomorskega muzeja Piran, katerega citat o mejah in
ustvarjanju moči je naveden v uvodu v knjigo. Še posebej ga spoštuje ena
izmed mojih italijanskih sogovornic, zato ker »je presegel vse te meje in je
nad vsemi temi majhnimi stvarmi« in je eden od redkih pripadnikov itali-
janske manjšine, ki »so ›izstopili‹ iz manjšine in rekli, ›dovolj s to manjšino,
nisem manjšina!‹«. V roman, preveden v slovenščino, je zapisal svojo živ-
ljenjsko zgodbo mednarodnih razsežnosti, ki med drugim opisuje težave
tistih Italijanov, ki so ostali po »eksodusu«, in življenje v novih razmerah
po priselitvi ljudi iz celotne Jugoslavije, kjer se je Italijanov pogosto držal
stereotip fašistov (Juri 2010, 164–165):
Igrali smo se v različnih jezikih tega novega Babilona: v slovenščini,
italijanščini, beneščini, srbohrvaščini, makedonščini, albanščini . . .
Dejansko je bil naš vrtiček osrčje starega mesta in nekakšen povzetek
nove Jugoslavije, prežete z višjo, neupogljivo častjo.
Nas, ki smo govorili italijansko, so pogosto nadlegovali mulci iz dru-
gih četrti in ko smo se po dolgem pregovarjanju končno odločili, da
63
dij, ki oblikuje in prenaša kulturni spomin o reprezentacijah preteklosti in
refleksijah o njej.
Med mnogimi leposlovnimi deli o istrskem »eksodusu« in njegovih po-
sledicah jih je le nekaj prevedenih v slovenščino ali hrvaščino. Predvsem so
to dela italijanskih pisateljev, ki živijo v Istri, kot, recimo, na Hrvaškem Ne-
lida Milani Kruljac (2011; 2015) in Claudio Ugussi (2002). Te knjige pričajo
o življenju Italijanov, ki so ostali, o globokih negotovostih fašizma, dru-
ge svetovne vojne in »eksodusa«, o razdeljenih skupnostih, razsutih spo-
minih, hibridnih identitetah, izgubi jezika, krajev spomina, identitete itd.
(»Nelida Milani e la memoria tagliata« 2017; Mrđenović b. l.).
Tukaj se ne dogaja nič, popolnoma nič, ničesar razen mesteca ni, in
umirajoče Italijanske skupnosti [. . .]. Ta četrt mi ne pove ničesar, brez
pomena je, brez referenčnih točk, to je môten, negiben univerzum,
docela kodificiran v drugem jeziku [. . .]. Eksodusu, večni referenčni
točki, ki ločuje prej od potem, je sledila nepripravljenost na usodo, ki
nas je doletela, nato pa smrt stvari, življenje je postalo puščava, zgolj
besede v drugem jeziku, besede, ki zasedejo ves družbeni prostor.
[. . .] Dvojezičnost? Medlí med utvarami [. . .]. [Milani Kruljac 2011,
64–66]
Primerljiv avtor iz Slovenije je Franco Juri, nekdanji politik in aktivist,
trenutno direktor Pomorskega muzeja Piran, katerega citat o mejah in
ustvarjanju moči je naveden v uvodu v knjigo. Še posebej ga spoštuje ena
izmed mojih italijanskih sogovornic, zato ker »je presegel vse te meje in je
nad vsemi temi majhnimi stvarmi« in je eden od redkih pripadnikov itali-
janske manjšine, ki »so ›izstopili‹ iz manjšine in rekli, ›dovolj s to manjšino,
nisem manjšina!‹«. V roman, preveden v slovenščino, je zapisal svojo živ-
ljenjsko zgodbo mednarodnih razsežnosti, ki med drugim opisuje težave
tistih Italijanov, ki so ostali po »eksodusu«, in življenje v novih razmerah
po priselitvi ljudi iz celotne Jugoslavije, kjer se je Italijanov pogosto držal
stereotip fašistov (Juri 2010, 164–165):
Igrali smo se v različnih jezikih tega novega Babilona: v slovenščini,
italijanščini, beneščini, srbohrvaščini, makedonščini, albanščini . . .
Dejansko je bil naš vrtiček osrčje starega mesta in nekakšen povzetek
nove Jugoslavije, prežete z višjo, neupogljivo častjo.
Nas, ki smo govorili italijansko, so pogosto nadlegovali mulci iz dru-
gih četrti in ko smo se po dolgem pregovarjanju končno odločili, da
63
