Page 69 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 69
Spravna dejanja
nes interpretirati, saj so ljudje v tem multikulturnem okolju zlahka prešli
iz slovenskega ali hrvaškega govora v italijanskega. V 19. stoletju je mogoče
zaslediti vse večje etnične konflikte in vse močnejše italijanske ali sloven-
ske in hrvaške etnične identifikacije, ko se Istrani na podeželju in v mestih
borijo za nadzor nad javnim prostorom in politično prihodnost Istre prek
ustanavljanja različnih kulturnih ali športnih društev na osnovi etnične
pripadnosti. Meje med etnijami postajajo tudi vse rigidnejše zaradi uvaja-
nja standardiziranih jezikov in razširitve izobraževanja. Urbana in ruralna
območja, ki so bila predvsem mešana ali slovanska in so bila do 70. in 80.
let 19. stoletja vse bolj poitalitalijančena, so doživela velik porast pojavov
slovenske ali hrvaške identifikacije. Med 19. in 20. stoletjem je bila urbana
identiteta v Istri še vedno v prevladujoči meri italijanska, predvsem v za-
hodnem delu Istre in v Labinu/Albona (na drugi strani Istre). Vendar so bili
hrvaški urbani elementi vse vidnejši v mestih s prevladujočim italijanskim
govornim jezikom in vse očitnejši v mestih s hrvaško večino v notranjo-
sti in na vzhodu Istre ter na otokih. Ne glede na to so mnogi raziskovalci
nekritično prevzeli enačenje med mestom, italijanskostjo in civilizacijo. Ta
pogled mesto : vas je bil verjetno pogojen s prelomom v porastu slovenske
in hrvaške urbane družbe po priključitvi k Italiji, po zaprtju njihovih šol
in združb ter s fizičnimi in psihološkimi pritiski nad elito, da se umakne
z ozemlja (predvsem v smeri Jugoslavije). Ta preobrat je ojačal površno in
statično idejo o nacionalnih odnosih v Istri, ki je bila sicer delno osnovana
na resničnih dejstvih, vendar tudi zaradi ignorance italijanskih intelektu-
alcev do Slovencev in Hrvatov in nepoznavanja sprememb od sredine 19.
do sredine 20. stoletja (D’Alessio 2008, 43–49; 2006).
Antropolog Bojan Baskar opozarja na pogoste ideološke opozicije po-
ljedelci : pastoralisti ali meščani : podeželani, ki implicira, da ima proces
etnične opozicije ekonomsko in krajinsko konotacijo. Ta nasprotja so pre-
poznavna v vseh nacionalističnih diskurzih, med drugim tudi v nedavnem
obleganju Sarajeva, ki je bil pojasnjeno v luči aktualizacije starodavnega
konflikta med vaščani in meščani.¹⁵ Takšnega tipa je tudi že iz 18. stole-
tja izhajajoča tradicija opisovanja ločnice med Trstom in Istro in »jalovim«
svetom nad njima, ki naj bi bil poseljen z aziatskimi Slovani, ki nakazuje-
jo konstrukcijo kulturne meje med tržaškim Mediteranom in barbarskim
svetom nad njim oz. esencialistično risanje etničnih meja med »zahodni-
mi« Evropejci in slovanskimi ljudstvi (Baskar 2002, 98–120).
¹⁵ Več o vdoru ruralnega v urbano glej v poglavju o družbenih mejah s prislejenci iz južnih
republik nekdanje Jugoslavije.
67
nes interpretirati, saj so ljudje v tem multikulturnem okolju zlahka prešli
iz slovenskega ali hrvaškega govora v italijanskega. V 19. stoletju je mogoče
zaslediti vse večje etnične konflikte in vse močnejše italijanske ali sloven-
ske in hrvaške etnične identifikacije, ko se Istrani na podeželju in v mestih
borijo za nadzor nad javnim prostorom in politično prihodnost Istre prek
ustanavljanja različnih kulturnih ali športnih društev na osnovi etnične
pripadnosti. Meje med etnijami postajajo tudi vse rigidnejše zaradi uvaja-
nja standardiziranih jezikov in razširitve izobraževanja. Urbana in ruralna
območja, ki so bila predvsem mešana ali slovanska in so bila do 70. in 80.
let 19. stoletja vse bolj poitalitalijančena, so doživela velik porast pojavov
slovenske ali hrvaške identifikacije. Med 19. in 20. stoletjem je bila urbana
identiteta v Istri še vedno v prevladujoči meri italijanska, predvsem v za-
hodnem delu Istre in v Labinu/Albona (na drugi strani Istre). Vendar so bili
hrvaški urbani elementi vse vidnejši v mestih s prevladujočim italijanskim
govornim jezikom in vse očitnejši v mestih s hrvaško večino v notranjo-
sti in na vzhodu Istre ter na otokih. Ne glede na to so mnogi raziskovalci
nekritično prevzeli enačenje med mestom, italijanskostjo in civilizacijo. Ta
pogled mesto : vas je bil verjetno pogojen s prelomom v porastu slovenske
in hrvaške urbane družbe po priključitvi k Italiji, po zaprtju njihovih šol
in združb ter s fizičnimi in psihološkimi pritiski nad elito, da se umakne
z ozemlja (predvsem v smeri Jugoslavije). Ta preobrat je ojačal površno in
statično idejo o nacionalnih odnosih v Istri, ki je bila sicer delno osnovana
na resničnih dejstvih, vendar tudi zaradi ignorance italijanskih intelektu-
alcev do Slovencev in Hrvatov in nepoznavanja sprememb od sredine 19.
do sredine 20. stoletja (D’Alessio 2008, 43–49; 2006).
Antropolog Bojan Baskar opozarja na pogoste ideološke opozicije po-
ljedelci : pastoralisti ali meščani : podeželani, ki implicira, da ima proces
etnične opozicije ekonomsko in krajinsko konotacijo. Ta nasprotja so pre-
poznavna v vseh nacionalističnih diskurzih, med drugim tudi v nedavnem
obleganju Sarajeva, ki je bil pojasnjeno v luči aktualizacije starodavnega
konflikta med vaščani in meščani.¹⁵ Takšnega tipa je tudi že iz 18. stole-
tja izhajajoča tradicija opisovanja ločnice med Trstom in Istro in »jalovim«
svetom nad njima, ki naj bi bil poseljen z aziatskimi Slovani, ki nakazuje-
jo konstrukcijo kulturne meje med tržaškim Mediteranom in barbarskim
svetom nad njim oz. esencialistično risanje etničnih meja med »zahodni-
mi« Evropejci in slovanskimi ljudstvi (Baskar 2002, 98–120).
¹⁵ Več o vdoru ruralnega v urbano glej v poglavju o družbenih mejah s prislejenci iz južnih
republik nekdanje Jugoslavije.
67
