Page 67 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 67
Spravna dejanja
barbarskim (Dota 2010, 57–72; Baskar 2002). Pisatelj tako skozi leposlovje
prikaže to, kar slovenski in hrvaški javni diskurz nista pripravljena prizna-
ti, in sicer da je Italijane v Istri z »eksodusom« doletela kazen za nikoli
priznano fašistično nasilje in ukoreninjeno superiornost »civiliziranih me-
ščanov« nad »barbarskimi sciavi« (Rakovac 1983, 32):
Ipak, prije svega nemoćni bijes, prezir bespomočni Grada koji je mo-
rao priznati nadmoć Selu. Sior e sciavon? Stoljetni se odnos reme-
tio, šćavun je postajao gospodar, Barbarin nedostojan da se čovjek
za njim obazre uzeo je pravo presude i odluke u svoje roke. Selo je,
nesputano in slobodno, pobjedničko selo, nahrupilo u Grad, a Grad
›to‹ nije mogao otrpjeti, to jest nije mogao podnijeti bez ozbiljnog
narušavanja, srozavanja svog ponosa, naš ›to, taj romanski grad mi-
lenijske kulture‹, što se nadanj nadvilo ›barbarsko slavensko selo‹ u
plesu pobjede, slobode i – osvete. Osvete za tisućljetnu pokornost,
ništavnost, sramotu, potribu, glad i strah. Da, istarsko se selo s na-
sladom osvećivalo širjoriji gradskoj nemilice ju ponižavajući, i neki i
težki incidenti koji bi se i tu i tamo dogodili, čak ni neke tragedije i
pritisci pobjedničkog terora, nisu bili presudni, nego najprije i naj-
više taj neopisivi način skrnavljenja najvećih atributa grada, upravu
njegovu »gradskost«.
Povojni preobrat stoletno zakoreninjenih odnosov večvrednosti, izraže-
nih v prostorskem nasprotju vas/mesto reflektirajo tudi istrski pisatelji ita-
lijanskih korenin, na primer Claudio Ugussi in Fulvio Tomizza.
Nič ni bolj moglo vznejevoljiti teh ljudi [op. meščanov Kopra] kakor
to, da se je govorica kmetov dvignila na raven jezika in da so jo izre-
kali tako neprisiljeno, da je pomenila izzivanje. [. . .] In ta mržnja je
obstajala že od nekdaj, od takrat, ko se še sploh ni rodila ideja o jugo-
slovanski državi in so slovenski element predstavljali plašni kmetje,
razporejeni zunaj kroga za kočije, ki so prihajali nakupovat za ves me-
sec in se trudili govoriti v beneščini, medtem ko so njihove ženske v
živobarvnih oblačilih s cvetličnimi vzorci hodile naokrog in prodajale
mleko in so se tudi njim posmehovali zaradi govorice, v katero so se
silile. Nemara mi zato, ker sem bil sam sin ženske, ki je kot dekle pre-
našala posode mleka po piranskih uličicah, ni nikoli uspelo povsem
razumeti, iz katerega občutka večvrednosti in hkrati negotovosti, ve-
liko pred neizogibnim protinapadom, so se znašali nad tem neobo-
65
barbarskim (Dota 2010, 57–72; Baskar 2002). Pisatelj tako skozi leposlovje
prikaže to, kar slovenski in hrvaški javni diskurz nista pripravljena prizna-
ti, in sicer da je Italijane v Istri z »eksodusom« doletela kazen za nikoli
priznano fašistično nasilje in ukoreninjeno superiornost »civiliziranih me-
ščanov« nad »barbarskimi sciavi« (Rakovac 1983, 32):
Ipak, prije svega nemoćni bijes, prezir bespomočni Grada koji je mo-
rao priznati nadmoć Selu. Sior e sciavon? Stoljetni se odnos reme-
tio, šćavun je postajao gospodar, Barbarin nedostojan da se čovjek
za njim obazre uzeo je pravo presude i odluke u svoje roke. Selo je,
nesputano in slobodno, pobjedničko selo, nahrupilo u Grad, a Grad
›to‹ nije mogao otrpjeti, to jest nije mogao podnijeti bez ozbiljnog
narušavanja, srozavanja svog ponosa, naš ›to, taj romanski grad mi-
lenijske kulture‹, što se nadanj nadvilo ›barbarsko slavensko selo‹ u
plesu pobjede, slobode i – osvete. Osvete za tisućljetnu pokornost,
ništavnost, sramotu, potribu, glad i strah. Da, istarsko se selo s na-
sladom osvećivalo širjoriji gradskoj nemilice ju ponižavajući, i neki i
težki incidenti koji bi se i tu i tamo dogodili, čak ni neke tragedije i
pritisci pobjedničkog terora, nisu bili presudni, nego najprije i naj-
više taj neopisivi način skrnavljenja najvećih atributa grada, upravu
njegovu »gradskost«.
Povojni preobrat stoletno zakoreninjenih odnosov večvrednosti, izraže-
nih v prostorskem nasprotju vas/mesto reflektirajo tudi istrski pisatelji ita-
lijanskih korenin, na primer Claudio Ugussi in Fulvio Tomizza.
Nič ni bolj moglo vznejevoljiti teh ljudi [op. meščanov Kopra] kakor
to, da se je govorica kmetov dvignila na raven jezika in da so jo izre-
kali tako neprisiljeno, da je pomenila izzivanje. [. . .] In ta mržnja je
obstajala že od nekdaj, od takrat, ko se še sploh ni rodila ideja o jugo-
slovanski državi in so slovenski element predstavljali plašni kmetje,
razporejeni zunaj kroga za kočije, ki so prihajali nakupovat za ves me-
sec in se trudili govoriti v beneščini, medtem ko so njihove ženske v
živobarvnih oblačilih s cvetličnimi vzorci hodile naokrog in prodajale
mleko in so se tudi njim posmehovali zaradi govorice, v katero so se
silile. Nemara mi zato, ker sem bil sam sin ženske, ki je kot dekle pre-
našala posode mleka po piranskih uličicah, ni nikoli uspelo povsem
razumeti, iz katerega občutka večvrednosti in hkrati negotovosti, ve-
liko pred neizogibnim protinapadom, so se znašali nad tem neobo-
65
