Page 71 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 71
Spravna dejanja
12). »[D]vajsetletni fašizem, fojbe, begunska taborišča, Goli Otok in veliko
drugega. Ne da bi pozabil nikogar, niti teh, ki so odšli, niti teh, ki so ostali«
(str. 12).
Prevladujoče mnenje o korektnosti predstave izhaja iz tega, da je obdobje
nasilnega italijanskega fašizma vsaj omenjeno, kar je običajno izpuščeno
iz italijanskega prevladujočega diskurza o vzhodni meji, kjer se zgodovi-
na začne z »eksodusom« (Fikfak 2009, 358–359). Vendar, kot v zelo dobro
osnovani kritični recenziji predstave pravi italijanski zgodovinar Piero Pu-
rini, ki je napisal odlično raziskavo o »etničnih metamorfozah« 20. stoletja
na vzhodni italijanski meji (Purini 2010), je borih pet minut, posvečenih fa-
šizmu, od ene ure in 45 minut trajajoče predstave pesek v oči. Cristicchiju
očita, da v svoji želji po pomnjenju pozabljenih tragedij fojb in »eksodusa«,
na katerih je osnovan italijanski kolektivni spomin, pozablja tiste dele, ki
so neprijetni. Očita mu pomanjkanje vsakršne zgodovinske kontekstuali-
zacije »eksodusa« s tem, da je izpustil grozljiva fašistična ter vojna nasilja
nad Slovenci in Hrvati z mučenjem, s koncentracijskimi taborišči, z uboji,
s požigi slovenskih in hrvaških vasi, civilnimi poboji, za katere ni nihče od-
govarjal, z zapiranjem slovenskih in hrvaških šol, s prepovedjo uporabe je-
zika, z nasilnim poitalijančenjem, izbrisom njihovega sloja intelektualcev,
množičnimi prebegi v Jugoslavijo pred fašizmom, množičnim priseljeva-
njem Italijanov na novoosvojeno ozemlje Istre itd. Enačenje Italijanov s
fašisti, pravi, ni izum Slovencev in Hrvatov, temveč izum fašistične propa-
gande. Propagiranje, da v Jugoslaviji ni bilo več mogoče »živeti kot Itali-
jan«, edini razlog, zaradi katerega naj bi bili Italijani ubiti v fojbah, je odraz
velike ignorance, ki poenostavlja kompleksne ideološke boje in pozablja,
da so v Jugoslaviji Italijani svoje narodne manjšinske pravice dobili. Pri
»eksodusu« pozablja na kompleksne ekonomske razloge, italijansko pro-
pagando, ideološke in družbene kontekste, preobrat družbenih vlog itd.,
kjer se nekdanji gospodar ni hotel podrediti svojim nekdanjim sužnjem.
Po njegovem mnenju predstava kaže na popolno zgodovinsko ignoranco in
povsem zbanalizira ter z običajnimi stereotipi poenostavi skrajno komple-
ksno zgodovino etničnih, lingvističnih, nacionalnih identitet s ponovnim
uprizarjanjem »enormne amnezije«, ki ustreza mitu o Italiani, brava gene-
te (Italijani, dobri ljudje), ki »nam zapira oči pred preveč rečmi, na prvem
mestu pred našim rasizmom« (Purini in Ming 2014; Purini 2010).
Podobno kritični do predstave sta tudi italijanski raziskovalki Roberta
Altin in Natka Badurina, ki vsebini očitata zgodovinske nedoslednosti in
pristranskost, ko predstavlja istrski »eksodus« kot uničenje italijanske ci-
vilizacije v izključno italijanskem jadranskem prostoru. Tudi onidve opo-
69
12). »[D]vajsetletni fašizem, fojbe, begunska taborišča, Goli Otok in veliko
drugega. Ne da bi pozabil nikogar, niti teh, ki so odšli, niti teh, ki so ostali«
(str. 12).
Prevladujoče mnenje o korektnosti predstave izhaja iz tega, da je obdobje
nasilnega italijanskega fašizma vsaj omenjeno, kar je običajno izpuščeno
iz italijanskega prevladujočega diskurza o vzhodni meji, kjer se zgodovi-
na začne z »eksodusom« (Fikfak 2009, 358–359). Vendar, kot v zelo dobro
osnovani kritični recenziji predstave pravi italijanski zgodovinar Piero Pu-
rini, ki je napisal odlično raziskavo o »etničnih metamorfozah« 20. stoletja
na vzhodni italijanski meji (Purini 2010), je borih pet minut, posvečenih fa-
šizmu, od ene ure in 45 minut trajajoče predstave pesek v oči. Cristicchiju
očita, da v svoji želji po pomnjenju pozabljenih tragedij fojb in »eksodusa«,
na katerih je osnovan italijanski kolektivni spomin, pozablja tiste dele, ki
so neprijetni. Očita mu pomanjkanje vsakršne zgodovinske kontekstuali-
zacije »eksodusa« s tem, da je izpustil grozljiva fašistična ter vojna nasilja
nad Slovenci in Hrvati z mučenjem, s koncentracijskimi taborišči, z uboji,
s požigi slovenskih in hrvaških vasi, civilnimi poboji, za katere ni nihče od-
govarjal, z zapiranjem slovenskih in hrvaških šol, s prepovedjo uporabe je-
zika, z nasilnim poitalijančenjem, izbrisom njihovega sloja intelektualcev,
množičnimi prebegi v Jugoslavijo pred fašizmom, množičnim priseljeva-
njem Italijanov na novoosvojeno ozemlje Istre itd. Enačenje Italijanov s
fašisti, pravi, ni izum Slovencev in Hrvatov, temveč izum fašistične propa-
gande. Propagiranje, da v Jugoslaviji ni bilo več mogoče »živeti kot Itali-
jan«, edini razlog, zaradi katerega naj bi bili Italijani ubiti v fojbah, je odraz
velike ignorance, ki poenostavlja kompleksne ideološke boje in pozablja,
da so v Jugoslaviji Italijani svoje narodne manjšinske pravice dobili. Pri
»eksodusu« pozablja na kompleksne ekonomske razloge, italijansko pro-
pagando, ideološke in družbene kontekste, preobrat družbenih vlog itd.,
kjer se nekdanji gospodar ni hotel podrediti svojim nekdanjim sužnjem.
Po njegovem mnenju predstava kaže na popolno zgodovinsko ignoranco in
povsem zbanalizira ter z običajnimi stereotipi poenostavi skrajno komple-
ksno zgodovino etničnih, lingvističnih, nacionalnih identitet s ponovnim
uprizarjanjem »enormne amnezije«, ki ustreza mitu o Italiani, brava gene-
te (Italijani, dobri ljudje), ki »nam zapira oči pred preveč rečmi, na prvem
mestu pred našim rasizmom« (Purini in Ming 2014; Purini 2010).
Podobno kritični do predstave sta tudi italijanski raziskovalki Roberta
Altin in Natka Badurina, ki vsebini očitata zgodovinske nedoslednosti in
pristranskost, ko predstavlja istrski »eksodus« kot uničenje italijanske ci-
vilizacije v izključno italijanskem jadranskem prostoru. Tudi onidve opo-
69
