Page 126 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 126
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Po poklicih so bili mizarji, tesarji, kovači, ključavničarji itd. Nekateri so
prišli v arsenal kot vajenci, drugi so z delom odslužili svojo vojaško obve-
znost (navadno 10 do 12 let in potem so ostali naprej), tretji so prišli kot
formirani delavci določene smeri, nekateri celo pri 30 in več let starosti.127
Gre torej za 300 oficirjev, uradnikov in podoficirjev. Upoštevajoč, da
je v tem času prišel na vsakih šest slovenskih mornarjev po en sloven-
ski starešina, imamo opravka s skupino 2100 vojnimi pomorščaki, ki so z
obravnavanega območja odšli v vojno mornarico kot prostovoljci. Če upo-
števamo še izgubljene vire ter koroške in zgoraještajerske Nemce, je prišlo
v tem času s slovenskega cestnega križa – po previdni oceni – okoli 2800
mornarjev in starešin. Ob upoštevanju vseh virov bodo te številke goto-
vo popravljene.
Trgovska mornarica je še vedno neznanka. Z območja, ki ga obdeluje-
mo, poznamo v tem času 7 šolanih in 7 praktičnih pomorščakov, ki so med
leti 1849 in 1868 opravili izpite ali tečaje. To praktično pomeni 14 kapita-
nov. Redno šolanje so končali Ljubljančana Anton Orel in Franc Fajenc v
Innsbrucku rojena Sežanca Jožef in Edvard Mahorčič, Postojnčana Jožef
Dekleva in Gašper Križaj (roj. v Matenji vasi) in Franc Križaj »iz Kranjske«,
verjetno iz Ljubljane. Praktično pomorsko znanje so na rednih predizpi-
tnih tečajih izpopolnili ljubljanski pomorski oficirji Jožef Černe, Rudolf
Zega, Lazar Österreicher in Leopold Paternolič ter postojnska praktič-
na kapitana Herman Margreiter in Ivan Sajovic. Ni nam znano, koliko
je bilo v trgovski mornarici nižjega kadra. Zelo verjetno je tedaj prišlo
s cestnega križa vsaj 400 mornarjev, signalistov, strojnikov, noštromov
itd. Seznam Lloydovih uslužbencev navaja marsikoga, ki bi lahko bil iz
Ljubljane, Maribora, Kranja, Novega mesta, Postojne in drugih krajev ob
magistralnih cestah.128
Doba von Dahlerupove administracije je doba dokončne uveljavitve
slovenskih pomorščakov. Približno polovica kadra, ki smo ga tu omenjali,
je pomagala izbojevati bitki pri Helgolandu in pri Visu. Priznati moramo,
da je bila bitka pri Helgolandu, kjer so Avstrijci pomagali Nemcem pora-
127 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der K. u. k. Kriegsmarine Seearsenal in Pola 1/114
in 1/209 [razporeditev v »križ« izgleda takole: Sežana 2], 1/37, 1/11 in 1/101
Senožeče 3/, 1/31 [Slavina], 1/115 in 1/183 [Hrenovice 2], 2/165 [Landol 1], 2/13
in 2/167 [Postojna 2], 2/204 in 1/65 [Planina 2], 1/70, 2/49, 2/132, 2/215, 1/226,
2/324 in 2/384 altern [Ljubljana 7], 1/111 in 2/141 [Celje 2], 2/144 [Šmarje pri
Jelšah–Celje 1], 1/227 [Konjice 1], 1/109 [Maribor 1], 2/229 [Radgona 1], 2/64
[Graz 1], 1/39 [Radovljica 1], 2/320 [Tržič], 1/24, 2/142 in 2/234 [Žužemberk 3].«
128 Slavko Kavšek et al. 1970, 80–6.
126
Po poklicih so bili mizarji, tesarji, kovači, ključavničarji itd. Nekateri so
prišli v arsenal kot vajenci, drugi so z delom odslužili svojo vojaško obve-
znost (navadno 10 do 12 let in potem so ostali naprej), tretji so prišli kot
formirani delavci določene smeri, nekateri celo pri 30 in več let starosti.127
Gre torej za 300 oficirjev, uradnikov in podoficirjev. Upoštevajoč, da
je v tem času prišel na vsakih šest slovenskih mornarjev po en sloven-
ski starešina, imamo opravka s skupino 2100 vojnimi pomorščaki, ki so z
obravnavanega območja odšli v vojno mornarico kot prostovoljci. Če upo-
števamo še izgubljene vire ter koroške in zgoraještajerske Nemce, je prišlo
v tem času s slovenskega cestnega križa – po previdni oceni – okoli 2800
mornarjev in starešin. Ob upoštevanju vseh virov bodo te številke goto-
vo popravljene.
Trgovska mornarica je še vedno neznanka. Z območja, ki ga obdeluje-
mo, poznamo v tem času 7 šolanih in 7 praktičnih pomorščakov, ki so med
leti 1849 in 1868 opravili izpite ali tečaje. To praktično pomeni 14 kapita-
nov. Redno šolanje so končali Ljubljančana Anton Orel in Franc Fajenc v
Innsbrucku rojena Sežanca Jožef in Edvard Mahorčič, Postojnčana Jožef
Dekleva in Gašper Križaj (roj. v Matenji vasi) in Franc Križaj »iz Kranjske«,
verjetno iz Ljubljane. Praktično pomorsko znanje so na rednih predizpi-
tnih tečajih izpopolnili ljubljanski pomorski oficirji Jožef Černe, Rudolf
Zega, Lazar Österreicher in Leopold Paternolič ter postojnska praktič-
na kapitana Herman Margreiter in Ivan Sajovic. Ni nam znano, koliko
je bilo v trgovski mornarici nižjega kadra. Zelo verjetno je tedaj prišlo
s cestnega križa vsaj 400 mornarjev, signalistov, strojnikov, noštromov
itd. Seznam Lloydovih uslužbencev navaja marsikoga, ki bi lahko bil iz
Ljubljane, Maribora, Kranja, Novega mesta, Postojne in drugih krajev ob
magistralnih cestah.128
Doba von Dahlerupove administracije je doba dokončne uveljavitve
slovenskih pomorščakov. Približno polovica kadra, ki smo ga tu omenjali,
je pomagala izbojevati bitki pri Helgolandu in pri Visu. Priznati moramo,
da je bila bitka pri Helgolandu, kjer so Avstrijci pomagali Nemcem pora-
127 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der K. u. k. Kriegsmarine Seearsenal in Pola 1/114
in 1/209 [razporeditev v »križ« izgleda takole: Sežana 2], 1/37, 1/11 in 1/101
Senožeče 3/, 1/31 [Slavina], 1/115 in 1/183 [Hrenovice 2], 2/165 [Landol 1], 2/13
in 2/167 [Postojna 2], 2/204 in 1/65 [Planina 2], 1/70, 2/49, 2/132, 2/215, 1/226,
2/324 in 2/384 altern [Ljubljana 7], 1/111 in 2/141 [Celje 2], 2/144 [Šmarje pri
Jelšah–Celje 1], 1/227 [Konjice 1], 1/109 [Maribor 1], 2/229 [Radgona 1], 2/64
[Graz 1], 1/39 [Radovljica 1], 2/320 [Tržič], 1/24, 2/142 in 2/234 [Žužemberk 3].«
128 Slavko Kavšek et al. 1970, 80–6.
126
