Page 147 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
litiki. Eden od vzrokov je bil gotovo v oborožitvi Jadrana. To nezaupa-
nje pa je imelo težke posledice za razvoj slovenskega mornariškega kadra.
Avstrija je Slovence namenila za soško in tirolsko fronto, zato je precej
zavrla rekrutacijo naših vojnih obveznikov v mornarico in jih rajši us-
merjala v kopne rodove vojske. Za mornarico je predvidela dalmatinske
in ostale Hrvate, za poveljujoči kader pa v glavnem Nemce in Madžare.
Tako pridemo do obdobja, ki bi sicer terjalo večjo prisotnost Slovencev na
morju in v mornarici, vendar jim je bilo to do neke mere onemogočeno.
Rekrutacijska politika Daublebskega je bila nekoliko upočasnjena.
Ne moremo reči, da mornarica ni več sprejemala Slovencev.
Nasprotno. Še vedno je v vojnopomorsko akademijo prihajalo precej na-
ših učencev, prihajali so aspiranti. Prav tako so prihajali mornariški va-
jenci in mornarji prostovoljci. Toda to ni bilo več spodbudno. Zato se je
tudi njihovo število relativno zmanjšalo. Če lahko v dobi Daublebskega
v najslajših letih beležimo med mornariškim kadrom vsaj 5 % pripadni-
kov iz naših dežel, včasih celo 9 % do 10 %, moramo za zadnjo avstrijsko
mornariško administracijo reči, da so ljudje iz slovenskih dežel predstav-
ljali le 8 % južnoslovanskega kadra mornarice. Ob tem, da je bilo v mor-
nariških vrstah še veliko Cehov, Nemcev in Madžarov, je odstotek nizek.
Razveseljivo pa je, da je naš kader prihajal v svojih 45 % do 55 % še vedno
kot prostovoljski vajenski kader pod 17 leti starosti. To je našo rekrutaci-
jo mornarjev reševalo. V nasprotnem primeru bi bil odstotek slovenskih
fantov v mornarici znatno manjši.
Zaradi le delno ohranjenih virov tudi za to dobo ni mogoče priča-
kovati popolnega seznama oficirjev in podoficirjev. V vojnem arhivu so
ohranjeni podatki za Korošce, Zgornje Štajerce in tiste Kranjce in Spodnje
Štajerce, ki so se odločili živeti v Avstriji. Za Kranjsko, Spodnjo Štajersko
in Primorsko pa obstajata dva seznama dokumentov, ki jih je Avstrija
vrnila Jugoslaviji oziroma Italiji. Personalni dokumenti Jugoslovanov
so bili med drugo svetovno vojno izgubljeni, dokumenti, ki jih je dobi-
la Italija, pa niso dostopni. Oba seznama sta nepopolna. V večjem delu
manjkajo krajevne oznake oziroma podatki pristojnosti. Zato za velik
del mornarjev ne vemo, od kod so prišli. Tako imamo belo liso na skoraj
vsej Dolenjski, na delu Štajerske in Gorenjske, skoraj popolnoma pa nam
manjkajo podatki za Primorsko.
Na osnovi omenjenih dokumentov in seznamov je bilo mogoče sesta-
viti listo 46 novih pomorskih oficirjev, ki so prišli s cestnega križa. Ker se av-
strijska vladavina pri nas bliža koncu, ne moremo – razen nekaj primerov –
147
litiki. Eden od vzrokov je bil gotovo v oborožitvi Jadrana. To nezaupa-
nje pa je imelo težke posledice za razvoj slovenskega mornariškega kadra.
Avstrija je Slovence namenila za soško in tirolsko fronto, zato je precej
zavrla rekrutacijo naših vojnih obveznikov v mornarico in jih rajši us-
merjala v kopne rodove vojske. Za mornarico je predvidela dalmatinske
in ostale Hrvate, za poveljujoči kader pa v glavnem Nemce in Madžare.
Tako pridemo do obdobja, ki bi sicer terjalo večjo prisotnost Slovencev na
morju in v mornarici, vendar jim je bilo to do neke mere onemogočeno.
Rekrutacijska politika Daublebskega je bila nekoliko upočasnjena.
Ne moremo reči, da mornarica ni več sprejemala Slovencev.
Nasprotno. Še vedno je v vojnopomorsko akademijo prihajalo precej na-
ših učencev, prihajali so aspiranti. Prav tako so prihajali mornariški va-
jenci in mornarji prostovoljci. Toda to ni bilo več spodbudno. Zato se je
tudi njihovo število relativno zmanjšalo. Če lahko v dobi Daublebskega
v najslajših letih beležimo med mornariškim kadrom vsaj 5 % pripadni-
kov iz naših dežel, včasih celo 9 % do 10 %, moramo za zadnjo avstrijsko
mornariško administracijo reči, da so ljudje iz slovenskih dežel predstav-
ljali le 8 % južnoslovanskega kadra mornarice. Ob tem, da je bilo v mor-
nariških vrstah še veliko Cehov, Nemcev in Madžarov, je odstotek nizek.
Razveseljivo pa je, da je naš kader prihajal v svojih 45 % do 55 % še vedno
kot prostovoljski vajenski kader pod 17 leti starosti. To je našo rekrutaci-
jo mornarjev reševalo. V nasprotnem primeru bi bil odstotek slovenskih
fantov v mornarici znatno manjši.
Zaradi le delno ohranjenih virov tudi za to dobo ni mogoče priča-
kovati popolnega seznama oficirjev in podoficirjev. V vojnem arhivu so
ohranjeni podatki za Korošce, Zgornje Štajerce in tiste Kranjce in Spodnje
Štajerce, ki so se odločili živeti v Avstriji. Za Kranjsko, Spodnjo Štajersko
in Primorsko pa obstajata dva seznama dokumentov, ki jih je Avstrija
vrnila Jugoslaviji oziroma Italiji. Personalni dokumenti Jugoslovanov
so bili med drugo svetovno vojno izgubljeni, dokumenti, ki jih je dobi-
la Italija, pa niso dostopni. Oba seznama sta nepopolna. V večjem delu
manjkajo krajevne oznake oziroma podatki pristojnosti. Zato za velik
del mornarjev ne vemo, od kod so prišli. Tako imamo belo liso na skoraj
vsej Dolenjski, na delu Štajerske in Gorenjske, skoraj popolnoma pa nam
manjkajo podatki za Primorsko.
Na osnovi omenjenih dokumentov in seznamov je bilo mogoče sesta-
viti listo 46 novih pomorskih oficirjev, ki so prišli s cestnega križa. Ker se av-
strijska vladavina pri nas bliža koncu, ne moremo – razen nekaj primerov –
147
