Page 146 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 146
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ralova prizadevanja za uveljavitev Slovencev na morju. Do tega je prihaja-
lo prepočasi in prepozno, da bi lahko imelo večji uspeh.
Peto obdobje
Prva svetovna vojna je bila smo še vprašanje časa. To se pozna tudi pri
gradnji vojnih mornaric. Med leti 1903 in 1917 sta Italija in AvstroOgrska
gradili svoji novi floti. Medtem ko je Avstrija na novo zgradila 68 vojnih
plovil, jih je Italija zgradila 140. Avstrija je z vstopom Italije v vojno pre-
nehala graditi vojno ladjevje. Italija je leta 1915 zgradila še 19 vojaških plo-
vil, leta 1916 dve, leta 1917 jih je imela 13 v gradnji. Če računamo, da je bila
italijanska flota leta 1902 še vedno za 107 % večja kot avstrijska in da je
bila v svoji boljši in večji polovici stacionirana na Jadranu in v Jonskem
morju, kjer bi lahko skoraj hermetično zaprla Otrantski preliv, potem vi-
dimo, da se je Italija temeljito pripravljala na vojno. Da je bila Italija že
leta 1902 bolje pripravljena, pove tudi deplasma njene za boj sposobne
flote, ki je znašal okoli 377.000 ton, medtem ko je znašal deplasma av-
strijske flote le 154.000 ton. Vsa avstrijska flota je bila zgrajena po pro-
gramu Daublebskega, ki je bil že nekoliko zastarel. Italija je gradila nove
in škartirala stare ladje. Pri gradnji pa je upoštevala vse principe tedanje
teorije o pomorskem vojskovanju. Če vemo, da je bilo okoli 200.000 ton
italijanskega flotnega deplasmaja v Jadranu in v Jonskem morju, vemo
tudi, da je bila Italija na morju v popolni premoči. Z novimi gradnjami po
letu 1902 se je premoč stopnjevala s skoraj neverjetno naglico. Stanje se je
do neke mere uravnotežilo, ko je Avstrija med leti 1908 in 1912, zgradila
velike bojne ladje Erzherzog Franz Ferdinand, Viribus Unitis, Radetzky,
Prinz Eugen, Tegetthoff in Zrinyi, križarke Novara, Helgoland in Saida,
male rušilce in manjše število torpedovk. Vendar je leta 1915 deplasma
italijanske vojne flote znašal okoli 420.000 ton brez podmornic. Od tega
je odpadlo okoli 300.000 ton na Jadransko in Jonsko morje. V istem času
je znašal deplasma avstrijske flote – prav tako brez podmornic – okoli
275.000 ton. Sestav in tonaža italijanske flote dokazujeta, da je šlo za iz-
razito napadalno mornarico, medtem ko se je Avstrija v gradnji flote še
vedno držala koncepcije Daublebskega. Očitno je torej, da je v oborožitve-
ni tekmi prednost na italijanski strani.180
Von Spaunova administrativna reforma je padla v čas oborožitvene
tekme. Čeprav je bila njena zaveznica, Avstrija ni zaupala italijanski po-
180 Marine-Almanach 1903–1916 [Vsi splošni podatki o moči obeh flot so v Almanach
für die K. u.K. Kriegsmarine od 1903 do 1916].
146
ralova prizadevanja za uveljavitev Slovencev na morju. Do tega je prihaja-
lo prepočasi in prepozno, da bi lahko imelo večji uspeh.
Peto obdobje
Prva svetovna vojna je bila smo še vprašanje časa. To se pozna tudi pri
gradnji vojnih mornaric. Med leti 1903 in 1917 sta Italija in AvstroOgrska
gradili svoji novi floti. Medtem ko je Avstrija na novo zgradila 68 vojnih
plovil, jih je Italija zgradila 140. Avstrija je z vstopom Italije v vojno pre-
nehala graditi vojno ladjevje. Italija je leta 1915 zgradila še 19 vojaških plo-
vil, leta 1916 dve, leta 1917 jih je imela 13 v gradnji. Če računamo, da je bila
italijanska flota leta 1902 še vedno za 107 % večja kot avstrijska in da je
bila v svoji boljši in večji polovici stacionirana na Jadranu in v Jonskem
morju, kjer bi lahko skoraj hermetično zaprla Otrantski preliv, potem vi-
dimo, da se je Italija temeljito pripravljala na vojno. Da je bila Italija že
leta 1902 bolje pripravljena, pove tudi deplasma njene za boj sposobne
flote, ki je znašal okoli 377.000 ton, medtem ko je znašal deplasma av-
strijske flote le 154.000 ton. Vsa avstrijska flota je bila zgrajena po pro-
gramu Daublebskega, ki je bil že nekoliko zastarel. Italija je gradila nove
in škartirala stare ladje. Pri gradnji pa je upoštevala vse principe tedanje
teorije o pomorskem vojskovanju. Če vemo, da je bilo okoli 200.000 ton
italijanskega flotnega deplasmaja v Jadranu in v Jonskem morju, vemo
tudi, da je bila Italija na morju v popolni premoči. Z novimi gradnjami po
letu 1902 se je premoč stopnjevala s skoraj neverjetno naglico. Stanje se je
do neke mere uravnotežilo, ko je Avstrija med leti 1908 in 1912, zgradila
velike bojne ladje Erzherzog Franz Ferdinand, Viribus Unitis, Radetzky,
Prinz Eugen, Tegetthoff in Zrinyi, križarke Novara, Helgoland in Saida,
male rušilce in manjše število torpedovk. Vendar je leta 1915 deplasma
italijanske vojne flote znašal okoli 420.000 ton brez podmornic. Od tega
je odpadlo okoli 300.000 ton na Jadransko in Jonsko morje. V istem času
je znašal deplasma avstrijske flote – prav tako brez podmornic – okoli
275.000 ton. Sestav in tonaža italijanske flote dokazujeta, da je šlo za iz-
razito napadalno mornarico, medtem ko se je Avstrija v gradnji flote še
vedno držala koncepcije Daublebskega. Očitno je torej, da je v oborožitve-
ni tekmi prednost na italijanski strani.180
Von Spaunova administrativna reforma je padla v čas oborožitvene
tekme. Čeprav je bila njena zaveznica, Avstrija ni zaupala italijanski po-
180 Marine-Almanach 1903–1916 [Vsi splošni podatki o moči obeh flot so v Almanach
für die K. u.K. Kriegsmarine od 1903 do 1916].
146
