Page 145 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 145
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
ozemlja.178 Poleg omenjenih je zaslediti podoficirje, ki so bili degradirani.
Iz krajev ob glavnih cestah jih je bilo morda deset.
Če gornje podatke povzamemo, smo našteli 440 novih mornariških
starešin, uradnikov in arsenalskih delavcev, ki so prišli z območja, ki je
predmet te razprave. Štetje slovenskih personalnih listin nas prepriča,
da je v tem času napredoval vsak peti Slovenec v mornarici, kar pomeni
enega starešino na štiri mornarje. To nas prepriča, da je tedaj prišlo v
mornarico nič manj kot 2200 novih ljudi z domovanjem ob cestnem križu.
Ob upoštevanju, da so izgubljeni skoraj vsi viri za leto 1885, da manjka
skoraj polovica listov za leti 1890 in 1891 in da so skoraj popolnoma
prazne mape od leta 1898 do 1902, jih je moralo biti še precej več. V vsej
svoji dobi je Daublebsky dajal prednost Korošcem, zato je treba prišteti
še koroške Nemce. Precej je bilo tudi Nemcev iz krajev ob cesti Strass–
Lipnica–Gradec. K izračunanemu številu je torej treba dodati še kakih
900 do 1000 ljudi. Tako se število mornarjev obravnavanega območja
poveča v najslabšem primeru na 3100 novih ljudi, kar da letno povprečje
155 mornarjev, ki je popolnoma solidno.
Na trgovsko pomorski šoli v Trstu so v tem času diplomirali Peter
Delak in Anton Šprajc iz Maribora, Ladislav Trnovec iz Sežane in Ivan
Rosenberger, verjetno iz Celja. Cerkničan Miroslav Vičič, ki je prišel iz
Postojne in Alojzij Mahek iz Furstenfelda sta kot praktična pomorščaka
opravila potrebne izpite za poveljevanje. Karlo de Formacher iz Slovenske
Bistrice se je tedaj pojavil med ladijskimi konstruktorji.179
Gorenjec Jožef Mauser se je še nadalje uveljavljal kot ladjar in gradi-
telj pristanišča v Trstu. Uveljavili pa so se tudi Jožef, Kornelij in Milan
Gorup iz Slavine pri Postojni, ki so posedovali ladje, kakor sta bila parni-
ka »Triglav« in »Pečine«, svoj kapital pa so vlagali tudi v pomorske druž-
be, kakor je bila npr. »Ungaro-Croata« na Reki.
Iz vsega vidimo, da so se Slovenci v dobi Daublebskega vse bolj uve-
ljavljali. Obžalovati je le, da slovenski kapital ni bil organiziran, da je bila
slovenska buržoazija, razen posameznikov, bolj kontinentalna kot slo-
venski kmetje in malo meščanstvo. Redki slovenski ladjarji niso mog-
li združiti svojega kapitala in ustanoviti lastno, tj. slovensko pomorsko
družbo. Samo to bi lahko tudi na gospodarskem področju podprlo admi-
178 ÖStA, KA, »Grundbuch der Marinediener 7–K [Hrenovice–Postojna 1], Mann-
schaftsgrundsbuchblätter 284 m 186 [Ljubljana 1], 309 m 292 [Radgona 1].«
179 Kavšek et al. 1970, 81–95.
145
ozemlja.178 Poleg omenjenih je zaslediti podoficirje, ki so bili degradirani.
Iz krajev ob glavnih cestah jih je bilo morda deset.
Če gornje podatke povzamemo, smo našteli 440 novih mornariških
starešin, uradnikov in arsenalskih delavcev, ki so prišli z območja, ki je
predmet te razprave. Štetje slovenskih personalnih listin nas prepriča,
da je v tem času napredoval vsak peti Slovenec v mornarici, kar pomeni
enega starešino na štiri mornarje. To nas prepriča, da je tedaj prišlo v
mornarico nič manj kot 2200 novih ljudi z domovanjem ob cestnem križu.
Ob upoštevanju, da so izgubljeni skoraj vsi viri za leto 1885, da manjka
skoraj polovica listov za leti 1890 in 1891 in da so skoraj popolnoma
prazne mape od leta 1898 do 1902, jih je moralo biti še precej več. V vsej
svoji dobi je Daublebsky dajal prednost Korošcem, zato je treba prišteti
še koroške Nemce. Precej je bilo tudi Nemcev iz krajev ob cesti Strass–
Lipnica–Gradec. K izračunanemu številu je torej treba dodati še kakih
900 do 1000 ljudi. Tako se število mornarjev obravnavanega območja
poveča v najslabšem primeru na 3100 novih ljudi, kar da letno povprečje
155 mornarjev, ki je popolnoma solidno.
Na trgovsko pomorski šoli v Trstu so v tem času diplomirali Peter
Delak in Anton Šprajc iz Maribora, Ladislav Trnovec iz Sežane in Ivan
Rosenberger, verjetno iz Celja. Cerkničan Miroslav Vičič, ki je prišel iz
Postojne in Alojzij Mahek iz Furstenfelda sta kot praktična pomorščaka
opravila potrebne izpite za poveljevanje. Karlo de Formacher iz Slovenske
Bistrice se je tedaj pojavil med ladijskimi konstruktorji.179
Gorenjec Jožef Mauser se je še nadalje uveljavljal kot ladjar in gradi-
telj pristanišča v Trstu. Uveljavili pa so se tudi Jožef, Kornelij in Milan
Gorup iz Slavine pri Postojni, ki so posedovali ladje, kakor sta bila parni-
ka »Triglav« in »Pečine«, svoj kapital pa so vlagali tudi v pomorske druž-
be, kakor je bila npr. »Ungaro-Croata« na Reki.
Iz vsega vidimo, da so se Slovenci v dobi Daublebskega vse bolj uve-
ljavljali. Obžalovati je le, da slovenski kapital ni bil organiziran, da je bila
slovenska buržoazija, razen posameznikov, bolj kontinentalna kot slo-
venski kmetje in malo meščanstvo. Redki slovenski ladjarji niso mog-
li združiti svojega kapitala in ustanoviti lastno, tj. slovensko pomorsko
družbo. Samo to bi lahko tudi na gospodarskem področju podprlo admi-
178 ÖStA, KA, »Grundbuch der Marinediener 7–K [Hrenovice–Postojna 1], Mann-
schaftsgrundsbuchblätter 284 m 186 [Ljubljana 1], 309 m 292 [Radgona 1].«
179 Kavšek et al. 1970, 81–95.
145
