Page 15 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
reb posamezne skupine fleksibilni in jih bodo individualno naslavljali. To se je namreč
pokazalo kot ključno za uspešnost tovrstnih intervencij. Želimo si, da bi tako vsebina ostala
aktualna tudi naslednjih 10 let in bi bilo v tem obdobju preko izvajanja delavnic opolnomo-
čenih čimveč mladostnikov, hkrati pa bi bila ustvarjena trdna podporna mreža v lokalnih
okoljih.
Vem, da se včasih zdi, da je bolečina močnejša od tebe in vem, da včasih pomisliš, da je
potrebnega več poguma, da življenje nadaljuješ, kot da ga končaš. A vsak dan je nova
priložnost, da začneš znova in poiščeš pomoč.
(Nagrajenka nagradnega natečaja A (se) štekaš?!?, 2022)
V projektu A (se) štekaš?!? je v zadnjem desetletju aktivno sodelovalo več kot 80 šol, preko
3.000 mladostnikov, več kot 2.500 učiteljev in drugih delavcev šole ter preko 800 nepos-
redno in preko 5.000 posredno vključenih staršev. To niso le statistični podatki brez duše.
Veliko osebnih zgodb smo slišali v tem času: od učencev in dijakov, ki so bili v hudih stiskah
in niso vedeli, kako bodo preživeli do jutri, do njihovih staršev, ki včasih o tem niso ničesar
vedeli. V delavnicah ali na predavanjih so se prepoznali in delili svoje stiske. Včasih smo
jih prepoznali mi in smo jih nagovorili. Podobno kot smo govorili s svetovalnimi delavci
in ravnatelji, ko so utrujeni od sočutja in skrbi razmišljali kako ukrepati, komu in kaj pove-
dati, da bodo mladostniku najboljše pomagali. Podpora šolskemu sistemu v teh situacijah
je zelo pomembna, kajti enostavnih rešitev ni. Tako tudi ni enostavnih odgovorov staršem,
ki se sprašujejo, zakaj je njihov otrok umrl zaradi samomora, zakaj tega ni nihče prepoznal
ali preprečil. Tudi po številnih izkušnjah s postvencijskimi aktivnostmi se nas take zgodbe
dotaknejo in z aktivnostmi skušamo dati vsaj nekaj podpore žalujočim. Zato merilo uspeš-
nosti projekta A (se) štekaš?!? in drugih projektov na področju ukrepanja ob samomorinem
vedenju med mladimi ne morejo biti le številčni podatki, temveč so merilo tudi – ali pred-
vsem – zgodbe ali primeri, kjer pomagamo.
Ključna pri tem, da smo lahko pomagali, je podpora Ministrstva za zdravje. Brez njihove
finančne in moralne podpore bi težko zagotavljali vzdržnost projekta skozi leta. Dragoce-
ne izkušnje terenskega dela, pridobljene kompetence in načini razvijanja ter evalviranja
projekta bi bili s tem izgubljeni. Hvaležni smo, da preko Programov varovanja in krepitve
zdravja prispevamo svoj delež k dobrobiti mladostnikov pri nas.
Hkrati smo hvaležni tudi Univerzi na Primorskem, da je pred več kot desetletjem (2011) pre-
poznala temo samomorilnega vedenja kot dovolj pomembno, da smo takrat znotraj Inštitu-
ta Andrej Marušič ustanovili Slovenski center za raziskovanje samomora. S tem smo lahko
razvijali tako javno-zdravstvene, klinične kot tudi (največkrat s strani Javne agencije za raz-
iskovalno dejavnost Republike Slovenije) podprte raziskovalne projekte.
Poleg avtorjev, ki smo aktivno sodelovali pri pripravi posameznih poglavij te monogra-
fije, so nam vsebine projekta A (se) štekaš?!? tekom let pomagale razvijati, dopolnjevati
in nadgrajevati tudi naše nekdanje sodelavke: Janina Žiberna, Urša Mars Bitenc, Maja Rahne
13
pokazalo kot ključno za uspešnost tovrstnih intervencij. Želimo si, da bi tako vsebina ostala
aktualna tudi naslednjih 10 let in bi bilo v tem obdobju preko izvajanja delavnic opolnomo-
čenih čimveč mladostnikov, hkrati pa bi bila ustvarjena trdna podporna mreža v lokalnih
okoljih.
Vem, da se včasih zdi, da je bolečina močnejša od tebe in vem, da včasih pomisliš, da je
potrebnega več poguma, da življenje nadaljuješ, kot da ga končaš. A vsak dan je nova
priložnost, da začneš znova in poiščeš pomoč.
(Nagrajenka nagradnega natečaja A (se) štekaš?!?, 2022)
V projektu A (se) štekaš?!? je v zadnjem desetletju aktivno sodelovalo več kot 80 šol, preko
3.000 mladostnikov, več kot 2.500 učiteljev in drugih delavcev šole ter preko 800 nepos-
redno in preko 5.000 posredno vključenih staršev. To niso le statistični podatki brez duše.
Veliko osebnih zgodb smo slišali v tem času: od učencev in dijakov, ki so bili v hudih stiskah
in niso vedeli, kako bodo preživeli do jutri, do njihovih staršev, ki včasih o tem niso ničesar
vedeli. V delavnicah ali na predavanjih so se prepoznali in delili svoje stiske. Včasih smo
jih prepoznali mi in smo jih nagovorili. Podobno kot smo govorili s svetovalnimi delavci
in ravnatelji, ko so utrujeni od sočutja in skrbi razmišljali kako ukrepati, komu in kaj pove-
dati, da bodo mladostniku najboljše pomagali. Podpora šolskemu sistemu v teh situacijah
je zelo pomembna, kajti enostavnih rešitev ni. Tako tudi ni enostavnih odgovorov staršem,
ki se sprašujejo, zakaj je njihov otrok umrl zaradi samomora, zakaj tega ni nihče prepoznal
ali preprečil. Tudi po številnih izkušnjah s postvencijskimi aktivnostmi se nas take zgodbe
dotaknejo in z aktivnostmi skušamo dati vsaj nekaj podpore žalujočim. Zato merilo uspeš-
nosti projekta A (se) štekaš?!? in drugih projektov na področju ukrepanja ob samomorinem
vedenju med mladimi ne morejo biti le številčni podatki, temveč so merilo tudi – ali pred-
vsem – zgodbe ali primeri, kjer pomagamo.
Ključna pri tem, da smo lahko pomagali, je podpora Ministrstva za zdravje. Brez njihove
finančne in moralne podpore bi težko zagotavljali vzdržnost projekta skozi leta. Dragoce-
ne izkušnje terenskega dela, pridobljene kompetence in načini razvijanja ter evalviranja
projekta bi bili s tem izgubljeni. Hvaležni smo, da preko Programov varovanja in krepitve
zdravja prispevamo svoj delež k dobrobiti mladostnikov pri nas.
Hkrati smo hvaležni tudi Univerzi na Primorskem, da je pred več kot desetletjem (2011) pre-
poznala temo samomorilnega vedenja kot dovolj pomembno, da smo takrat znotraj Inštitu-
ta Andrej Marušič ustanovili Slovenski center za raziskovanje samomora. S tem smo lahko
razvijali tako javno-zdravstvene, klinične kot tudi (največkrat s strani Javne agencije za raz-
iskovalno dejavnost Republike Slovenije) podprte raziskovalne projekte.
Poleg avtorjev, ki smo aktivno sodelovali pri pripravi posameznih poglavij te monogra-
fije, so nam vsebine projekta A (se) štekaš?!? tekom let pomagale razvijati, dopolnjevati
in nadgrajevati tudi naše nekdanje sodelavke: Janina Žiberna, Urša Mars Bitenc, Maja Rahne
13
