Page 13 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 13
igi na pot
Še nikoli me nihče ni tako podrobno spraševal, kako se počutim. Malo je nenavadno,
a se počutim slišano.
(Udeleženec, 2011)
Te delavnice so bile fajn. Veliko smo se pogovarjali in se marsikaj naučili o sebi.
(Udeleženka, 2016)
Preprečevanje samomora ni enostavna naloga. Želimo si naslavljati osebne stiske, da temo
destigmatiziramo, hkrati pa moramo paziti, da samomora z aktivnostmi ne promoviramo,
kar je zaradi učinka posnemanja še posebej relevantno pri mladostnikih.
Ideja o knjigi za izvajanje preventivnih aktivnosti z mladostniki na področju krepitve du-
ševnega zdravja in preprečevanje samomorilnega vedenja je na UP IAM Slovenskem centru
za raziskovanje samomora zorela in se razvijala dobrih 10 let, vse od takrat, ko smo pričeli
z izvajanjem prvih delavnic za mladostnike v okviru projekta A (se) štekaš?!?.
Izkušnje za izvajanje tovrstnih delavnic smo izvajalci projekta tedaj črpali iz vsebin in re-
zultatov mednarodnega (s strani Evropske komisije podprtega) projekta SEYLE (Saving and
Empowering young lives in Europe – Reševanje mladih življenj v Evropi), ki se je v Slove-
niji izvajal od leta 2009 do 2011. V njem je pri nas sodelovalo preko 1.000 mladostnikov,
v celotnem projektu pa več kot 13.000. Pred več kot desetletjem je bilo vstopanje z javno
zdravstvenimi programi v šolski prostor zelo težko. Pri projektu smo šole nagovarjali k so-
delovanju in bili večkrat zavrnjeni. Odgovori so bili, da so obstoječe prakse zadostne ali
da teme niso relevantne. Stališča so bila torej še precej odklonilna, stigma velika in zato
več izogibanja takim pobudam. Projekt SEYLE nam je jasno pokazal potrebo po izvajanju
tovrstnih aktivnosti, saj smo iz epidemioloških podatkov vedeli, da duševno zdravje mlad
ostnikov pri nas ni tema, kjer kar zamahnemo z roko, češ, saj se bo vse uredilo. Tema je bila
in je zelo pomembna.
Projekt SEYLE je hkrati izpostavil tudi specifike slovenskega šolskega prostora in s tem nujo
po prilagajanju vsebin in oblik dela populaciji slovenskih mladostnikov. Slovenski šolski
sistem ima na primer posebnost, saj ima vpetost šolske svetovalne službe znotraj sistema,
kar omogoča relativno lahko dostopnost do strokovnjakov s področja duševnega zdravja
za mladostnike. Projekt A (se) štekaš?!? je bil tako oblikovan na podlagi teh izkušenj
in z željo, da bi čim bolj učinkovito naslavljal področje duševnega zdravja in preprečeval
samomorilno vedenje mladostnikov v slovenskem okolju, in sicer tudi z integracijo različnih
strategij, ki v sistemu že obstajajo (npr. psihosocialna podpora šolske svetovalne službe),
ali smo jih s projektom omogočili (npr. delavnice za učence/dijake, predavanja za šolske
delavce in starše, presejanje).
11
Še nikoli me nihče ni tako podrobno spraševal, kako se počutim. Malo je nenavadno,
a se počutim slišano.
(Udeleženec, 2011)
Te delavnice so bile fajn. Veliko smo se pogovarjali in se marsikaj naučili o sebi.
(Udeleženka, 2016)
Preprečevanje samomora ni enostavna naloga. Želimo si naslavljati osebne stiske, da temo
destigmatiziramo, hkrati pa moramo paziti, da samomora z aktivnostmi ne promoviramo,
kar je zaradi učinka posnemanja še posebej relevantno pri mladostnikih.
Ideja o knjigi za izvajanje preventivnih aktivnosti z mladostniki na področju krepitve du-
ševnega zdravja in preprečevanje samomorilnega vedenja je na UP IAM Slovenskem centru
za raziskovanje samomora zorela in se razvijala dobrih 10 let, vse od takrat, ko smo pričeli
z izvajanjem prvih delavnic za mladostnike v okviru projekta A (se) štekaš?!?.
Izkušnje za izvajanje tovrstnih delavnic smo izvajalci projekta tedaj črpali iz vsebin in re-
zultatov mednarodnega (s strani Evropske komisije podprtega) projekta SEYLE (Saving and
Empowering young lives in Europe – Reševanje mladih življenj v Evropi), ki se je v Slove-
niji izvajal od leta 2009 do 2011. V njem je pri nas sodelovalo preko 1.000 mladostnikov,
v celotnem projektu pa več kot 13.000. Pred več kot desetletjem je bilo vstopanje z javno
zdravstvenimi programi v šolski prostor zelo težko. Pri projektu smo šole nagovarjali k so-
delovanju in bili večkrat zavrnjeni. Odgovori so bili, da so obstoječe prakse zadostne ali
da teme niso relevantne. Stališča so bila torej še precej odklonilna, stigma velika in zato
več izogibanja takim pobudam. Projekt SEYLE nam je jasno pokazal potrebo po izvajanju
tovrstnih aktivnosti, saj smo iz epidemioloških podatkov vedeli, da duševno zdravje mlad
ostnikov pri nas ni tema, kjer kar zamahnemo z roko, češ, saj se bo vse uredilo. Tema je bila
in je zelo pomembna.
Projekt SEYLE je hkrati izpostavil tudi specifike slovenskega šolskega prostora in s tem nujo
po prilagajanju vsebin in oblik dela populaciji slovenskih mladostnikov. Slovenski šolski
sistem ima na primer posebnost, saj ima vpetost šolske svetovalne službe znotraj sistema,
kar omogoča relativno lahko dostopnost do strokovnjakov s področja duševnega zdravja
za mladostnike. Projekt A (se) štekaš?!? je bil tako oblikovan na podlagi teh izkušenj
in z željo, da bi čim bolj učinkovito naslavljal področje duševnega zdravja in preprečeval
samomorilno vedenje mladostnikov v slovenskem okolju, in sicer tudi z integracijo različnih
strategij, ki v sistemu že obstajajo (npr. psihosocialna podpora šolske svetovalne službe),
ali smo jih s projektom omogočili (npr. delavnice za učence/dijake, predavanja za šolske
delavce in starše, presejanje).
11
