Page 10 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 10
nehote – prevzemajo vlogo odraslih zaupnikov in ključnih vzgojnih likov, kar povečuje
zahtevnost in odgovornost strokovne komunikacije.
V tej luči sta zadnja dva sklopa pričujočege monografije, ki se ukvarjata s kompetencami
izvajalcev in vsebino delavnic, opomnik šolnikom, da je res skrajni čas, da k preventivi oz.
vzgojnim vsebinam pristopimo bolj sistematično. Tako na ravni države kot tudi na ravni
vsake posamezne vzgojno-izobraževalne institucije. Obenem pa sklopa nudita tudi ideje
in orodja, kako se tega lotiti. Dobra novica je, da gre za vsebine, s katerimi se v šolah že
ukvarjamo – a najpogosteje razpršeno in brez ustreznega osmišljanja.
Če je torej po eni strani pohvalno, da se v šolstvu zelo zavedamo odgovornosti, ki je prisot
na pri delu z ranljivimi posamezniki, je po drugi strani absurdno, da se zaradi izogibanja
preveliki odgovornosti nagovarjanje tako zahtevnih tem prepušča študentom. Čeprav smo
lahko hvaležnim vsem mladim, ki so svoj čas namenili delu v okviru projekta A se štekaš?!?,
je zagotovo glavna pomanjkljivost omenjenega projekta ravno vprašljiva kompetentnost
relativno neizkušenih izvajalcev.
Reševanje problematike s pomočjo študentov je še posebej vprašljivo na dolgi rok, saj izva-
jalci projektnih preventivnih delavnic oz. študentje tudi sami pri izvedbi potrebujejo precej
dodatne podpore svetovalnih služb. Deloma zaradi nadaljnje obravnave problematike, ki
se na takšnih delavnicah odkrije in se je nanjo potrebno odzivati, tudi ko izvajalcev delavnic
ni več na šoli. Deloma pa so svetovalne službe pri takšnem sodelovanju dodatno obreme-
njene zaradi časa in napora, ki ga je potrebno vložiti v koordinacijo in mentorstvo samim
študentom. Ti so navsezadnje še vedno v procesu primarnega strokovnega izobraževanja
oz. poklicne socializacije, pa tudi informacij o udeležencih delavnic imajo bistveno manj
kot strokovni delavci, ki mladostnike dejansko poznajo.
So pa praktične izkušnje s projektom A (se) štekaš ?!? potrdile predpostavko, da je sode-
lovanje svetovalnih služb s študenti lahko v prid podpori primarni poklicni socializaciji oz.
strokovnemu izobraževanju bodočih svetovalnih delavcev. V tem smislu bi bilo modro to
izkušnjo uporabiti pri uvajanju sistemskih izboljšav tudi v dodiplomsko izobraževanje sve-
tovalnih profilov. Ponovno pa poudarjam, da takšno sodelovanje nikakor ne more nadome-
stiti kakovostne rešitve za preventivo na področju preprečevanja samomorilnosti v šolskem
prostoru.
Pri načrtovanju kakovostnih oz. trajnostnih rešitev za šolsko preventivo je zato zagotovo
smiselno razmišljati o tem, kako večino dejavnosti, ki jih opisuje monografija, umestiti
v vzgojno-izobraževalne programe tako, da ne bodo več projektne narave, temveč jih bodo
sistematično izvajali strokovni delavci.
Glede na opise izvedenih delavnic, ki jih avtorice predstavljajo v četrtem sklopu mono-
grafije, je to edino smiselno tudi z vsebinskega vidika. Gre namreč za teme oz. vsebine,
ki jih je brez večjih težav možno umestiti v redno delo posamezne srednje šole. Čustvenemu
opismenjevanju ter spoznavanju različnih strategij za obvladovanje stresa se je v srednje-
šolskem okviru mogoče posvetiti npr. v okviru obveznih izbirnih vsebin v gimnazijah ali pri
8
zahtevnost in odgovornost strokovne komunikacije.
V tej luči sta zadnja dva sklopa pričujočege monografije, ki se ukvarjata s kompetencami
izvajalcev in vsebino delavnic, opomnik šolnikom, da je res skrajni čas, da k preventivi oz.
vzgojnim vsebinam pristopimo bolj sistematično. Tako na ravni države kot tudi na ravni
vsake posamezne vzgojno-izobraževalne institucije. Obenem pa sklopa nudita tudi ideje
in orodja, kako se tega lotiti. Dobra novica je, da gre za vsebine, s katerimi se v šolah že
ukvarjamo – a najpogosteje razpršeno in brez ustreznega osmišljanja.
Če je torej po eni strani pohvalno, da se v šolstvu zelo zavedamo odgovornosti, ki je prisot
na pri delu z ranljivimi posamezniki, je po drugi strani absurdno, da se zaradi izogibanja
preveliki odgovornosti nagovarjanje tako zahtevnih tem prepušča študentom. Čeprav smo
lahko hvaležnim vsem mladim, ki so svoj čas namenili delu v okviru projekta A se štekaš?!?,
je zagotovo glavna pomanjkljivost omenjenega projekta ravno vprašljiva kompetentnost
relativno neizkušenih izvajalcev.
Reševanje problematike s pomočjo študentov je še posebej vprašljivo na dolgi rok, saj izva-
jalci projektnih preventivnih delavnic oz. študentje tudi sami pri izvedbi potrebujejo precej
dodatne podpore svetovalnih služb. Deloma zaradi nadaljnje obravnave problematike, ki
se na takšnih delavnicah odkrije in se je nanjo potrebno odzivati, tudi ko izvajalcev delavnic
ni več na šoli. Deloma pa so svetovalne službe pri takšnem sodelovanju dodatno obreme-
njene zaradi časa in napora, ki ga je potrebno vložiti v koordinacijo in mentorstvo samim
študentom. Ti so navsezadnje še vedno v procesu primarnega strokovnega izobraževanja
oz. poklicne socializacije, pa tudi informacij o udeležencih delavnic imajo bistveno manj
kot strokovni delavci, ki mladostnike dejansko poznajo.
So pa praktične izkušnje s projektom A (se) štekaš ?!? potrdile predpostavko, da je sode-
lovanje svetovalnih služb s študenti lahko v prid podpori primarni poklicni socializaciji oz.
strokovnemu izobraževanju bodočih svetovalnih delavcev. V tem smislu bi bilo modro to
izkušnjo uporabiti pri uvajanju sistemskih izboljšav tudi v dodiplomsko izobraževanje sve-
tovalnih profilov. Ponovno pa poudarjam, da takšno sodelovanje nikakor ne more nadome-
stiti kakovostne rešitve za preventivo na področju preprečevanja samomorilnosti v šolskem
prostoru.
Pri načrtovanju kakovostnih oz. trajnostnih rešitev za šolsko preventivo je zato zagotovo
smiselno razmišljati o tem, kako večino dejavnosti, ki jih opisuje monografija, umestiti
v vzgojno-izobraževalne programe tako, da ne bodo več projektne narave, temveč jih bodo
sistematično izvajali strokovni delavci.
Glede na opise izvedenih delavnic, ki jih avtorice predstavljajo v četrtem sklopu mono-
grafije, je to edino smiselno tudi z vsebinskega vidika. Gre namreč za teme oz. vsebine,
ki jih je brez večjih težav možno umestiti v redno delo posamezne srednje šole. Čustvenemu
opismenjevanju ter spoznavanju različnih strategij za obvladovanje stresa se je v srednje-
šolskem okviru mogoče posvetiti npr. v okviru obveznih izbirnih vsebin v gimnazijah ali pri
8
