Page 25 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 25
emenljive narave samomorilnega vedenja in hkrati zaradi subjektivnega in s situacijami
pogojenega razumevanja postavk, s katerim ocenjujemo samomorilno vedenje.
Samomor med mladostniki je pogosto povezan z duševno boleznijo, ki je lahko prepoznana
ali neprepoznana, zdravljena ali nezdravljena (Carli idr., 2014). Pri mladostnikih je pogos-
to bolj kot pri odraslih samomor impulzivne narave, sprožen z zunanjimi okoliščinami. Te
zunanje okoliščine se lahko na prvi pogled zdijo kot vzrok odločitve za samomor, vendar je
navadno v ozadju večplastno in medsebojno prepleteno delovanje večjega števila neugo-
dnih dejavnikov. Več o tem v poglavju Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki povezani
s samomorilnim vedenjem mladostnikov. Prav tako je med mladostniki tudi več poskusov
samomora, ki se ne končajo s smrtnim izidom – medtem ko je v odrasli populacija preva-
lenca smrti 1 na 36 poskusov, je pri mladostnikih prisotna 1 smrt na več kot 200 poskusov
(Hawton in Harriss, 2008).
Ovire pri iskanju pomoči mladostnikov
Za mladostnike so značilne specifične ovire, ki jim preprečujejo, da bi o lastni stiski sprego-
vorili z odraslimi osebami. Med temi ovirami je najpomembnejša razvojno specifična naloga
»zanašanja nase«. Pogosto so namreč prepričani, da morajo biti v tej starosti kos lastnim
psihičnim stiskam, zato o njih ne govorijo z odraslimi. Poleg tega jim uspešno komunika-
cijo preprečujejo tudi strahovi o tem, kako izgleda strokovna pomoč, občutki sramu, slaba
razpoložljivost sistemov pomoči, strah pred nerazumevanjem in občutek, da okolici ni mar
za težave. Slednje se v izrazitejši meri pojavlja predvsem pri mladostnikih, ki se soočajo
z resnejšo stisko in resneje razmišljajo o samomoru, zato se soočajo še z večjimi ovirami,
ki jim preprečujejo, da bi spregovorili o svoji stiski (Poštuvan, 2009).
Eden izmed načinov, kako mladostniki opozorijo na svojo stisko, je samopoškodovalno
vedenje, ki je med mladostniki bolj pogosto kot v drugih starostnih skupinah. Pojavlja se
pri obeh spolih, vendar je veliko pogostejše med dekleti (Hawton in Harriss, 2008). Zaradi
številnih podobnosti je ločnica med samomorilnim poskusom in samopoškodovalnim vede-
njem včasih težko določljiva, kljub temu da imata vedenji v svoji osnovi drugačen namen in
opozarjata na različen nivo nevarnosti – osebe, ki poskušajo samomor, so namreč v večji
nevarnosti, da bodo v prihodnosti umrle zaradi samomora. V vsakem primeru pa gre tako
pri samomorilnem kot pri samopoškodovalnem vedenju za jasen znak, da je mladostnik
v stiski in potrebuje pomoč.
Na iskanje pomoči pomembno vpliva tudi posameznikova sposobnost obvladovanja stiske
in zaznavanje ovir. Mladostnik, ki se s stisko spoprijema z bolj burnimi čustvenimi reakcija-
mi bo manj verjetno iskal pomoč in bo stiske reševal nekonstruktivno, npr. skozi obvladova-
nja z alkoholom ali drogami (Shoal idr., 2008). S tem se mladostnik osredotoča predvsem na
kratkotrajno sprostitev obremenjujočih čustev, ne pa na dolgotrajnejšo rešitev dejanskega
23
pogojenega razumevanja postavk, s katerim ocenjujemo samomorilno vedenje.
Samomor med mladostniki je pogosto povezan z duševno boleznijo, ki je lahko prepoznana
ali neprepoznana, zdravljena ali nezdravljena (Carli idr., 2014). Pri mladostnikih je pogos-
to bolj kot pri odraslih samomor impulzivne narave, sprožen z zunanjimi okoliščinami. Te
zunanje okoliščine se lahko na prvi pogled zdijo kot vzrok odločitve za samomor, vendar je
navadno v ozadju večplastno in medsebojno prepleteno delovanje večjega števila neugo-
dnih dejavnikov. Več o tem v poglavju Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki povezani
s samomorilnim vedenjem mladostnikov. Prav tako je med mladostniki tudi več poskusov
samomora, ki se ne končajo s smrtnim izidom – medtem ko je v odrasli populacija preva-
lenca smrti 1 na 36 poskusov, je pri mladostnikih prisotna 1 smrt na več kot 200 poskusov
(Hawton in Harriss, 2008).
Ovire pri iskanju pomoči mladostnikov
Za mladostnike so značilne specifične ovire, ki jim preprečujejo, da bi o lastni stiski sprego-
vorili z odraslimi osebami. Med temi ovirami je najpomembnejša razvojno specifična naloga
»zanašanja nase«. Pogosto so namreč prepričani, da morajo biti v tej starosti kos lastnim
psihičnim stiskam, zato o njih ne govorijo z odraslimi. Poleg tega jim uspešno komunika-
cijo preprečujejo tudi strahovi o tem, kako izgleda strokovna pomoč, občutki sramu, slaba
razpoložljivost sistemov pomoči, strah pred nerazumevanjem in občutek, da okolici ni mar
za težave. Slednje se v izrazitejši meri pojavlja predvsem pri mladostnikih, ki se soočajo
z resnejšo stisko in resneje razmišljajo o samomoru, zato se soočajo še z večjimi ovirami,
ki jim preprečujejo, da bi spregovorili o svoji stiski (Poštuvan, 2009).
Eden izmed načinov, kako mladostniki opozorijo na svojo stisko, je samopoškodovalno
vedenje, ki je med mladostniki bolj pogosto kot v drugih starostnih skupinah. Pojavlja se
pri obeh spolih, vendar je veliko pogostejše med dekleti (Hawton in Harriss, 2008). Zaradi
številnih podobnosti je ločnica med samomorilnim poskusom in samopoškodovalnim vede-
njem včasih težko določljiva, kljub temu da imata vedenji v svoji osnovi drugačen namen in
opozarjata na različen nivo nevarnosti – osebe, ki poskušajo samomor, so namreč v večji
nevarnosti, da bodo v prihodnosti umrle zaradi samomora. V vsakem primeru pa gre tako
pri samomorilnem kot pri samopoškodovalnem vedenju za jasen znak, da je mladostnik
v stiski in potrebuje pomoč.
Na iskanje pomoči pomembno vpliva tudi posameznikova sposobnost obvladovanja stiske
in zaznavanje ovir. Mladostnik, ki se s stisko spoprijema z bolj burnimi čustvenimi reakcija-
mi bo manj verjetno iskal pomoč in bo stiske reševal nekonstruktivno, npr. skozi obvladova-
nja z alkoholom ali drogami (Shoal idr., 2008). S tem se mladostnik osredotoča predvsem na
kratkotrajno sprostitev obremenjujočih čustev, ne pa na dolgotrajnejšo rešitev dejanskega
23
