Page 275 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 275
Slovenski podoficirski kader v avstrijski vojni
mornarici v razdobju od 1883 do 1903
Med leti 1883 in 1903 je doba splošne modernizacije avstrijske vojne flote.
Komandant mornarice je bil najprej Celovčan Maksimiljan Daublebsky
von Sterneck (1883–1897), po njegovi smrti pa Herman von Spaun (1898–
1904). Nove ladje so potrebovale tudi nov strokovni podoficirski kader.
Avstrija ga je morala že od vsega začetka rekrutirati tudi v notranjosti.
Množično so mornarji iz zaledja začeli polniti vrste mornarice v letu
1849, ko je danski admiral v avstrijski službi Hans Birch von Dahlerup
očistil floto nezanesljivega italijanskega elementa. V bitki pri Visu 1866
se je pod Tegetthoffovim vodstvom boril pretežno oficirski in podoficirski
kader iz globokega avstrijskega zaledja. Z nastopom von Sternecka se ta
pojav stopnjuje, bodi zato ker se je za 60 % povečalo moštvo mornarice,
bodi zato, ker istrskodalmatinska obala ni mogla zadostiti novim potre-
bam mornarice po moštvu in podoficirjih.
Vso Sterneck-Spaunovo dobo je v avstrijski mornarici služilo 68.100
mornarjev in podoficirjev. Ker jih je bilo 10.800 podedovanih iz prejšnje
administracije, kaže, da je znašala redna letna rekrutacija okoli 2.700, ali
če upoštevamo še pomožne službe mornarice, okoli 3.000 ljudi. Vendar
viri niso popolnoma ohranjeni. Za celotno obdobje je ohranjenih 45.811
temeljnih listov moštva. Od tega je bilo 4.550 Slovencev, kar pomeni, da
je bilo v celotnem mornariškem moštvu okoli 10 % slovenskih mornarjev,
kar pa še ni dokončni odstotek, ker bo prej ko slej treba upoštevati vse tis-
te vire, ki so bili preneseni v zadnjo administrativno dobo. Zanimivejše
je dejstvo, da je 1.134 slovenskih mornarjev te dobe napredovalo v podofi-
cirske čine. To zopet pomeni, da je med podoficirski kader mornarice na-
predoval vsak četrti slovenski mornar, kar je izredno visoko. Razen red-
kih izjem so bili vsi naši mornarji prostovoljci. Za razliko od Dalmatincev
in Hrvatov, ki so bili v veliki večini mobilizirani rekruti s službeno dobo
od štirih do šestih let, so se naši mornarji prijavljali za dobo 12 let, od ka-
terih so navadno preživeli 5 na plovnih objektih, 4 v pomorskih četah in
3 v pomorski obrambi. Status prostovoljcev jim je dal največje možnosti
napredovanja. Prav zaradi tega imamo tako visok odstotek podoficirjev
vseh vojnopomorskih strok.
Slovence je najbolj privlačevala palubna stroka, kjer beležimo v
obravnavanem obdobju 415 podoficirjev palube. Lahko celo rečemo, da so
bili slovenski palubni podoficirji te dobe v relativni večini. Vendar je tre-
275
mornarici v razdobju od 1883 do 1903
Med leti 1883 in 1903 je doba splošne modernizacije avstrijske vojne flote.
Komandant mornarice je bil najprej Celovčan Maksimiljan Daublebsky
von Sterneck (1883–1897), po njegovi smrti pa Herman von Spaun (1898–
1904). Nove ladje so potrebovale tudi nov strokovni podoficirski kader.
Avstrija ga je morala že od vsega začetka rekrutirati tudi v notranjosti.
Množično so mornarji iz zaledja začeli polniti vrste mornarice v letu
1849, ko je danski admiral v avstrijski službi Hans Birch von Dahlerup
očistil floto nezanesljivega italijanskega elementa. V bitki pri Visu 1866
se je pod Tegetthoffovim vodstvom boril pretežno oficirski in podoficirski
kader iz globokega avstrijskega zaledja. Z nastopom von Sternecka se ta
pojav stopnjuje, bodi zato ker se je za 60 % povečalo moštvo mornarice,
bodi zato, ker istrskodalmatinska obala ni mogla zadostiti novim potre-
bam mornarice po moštvu in podoficirjih.
Vso Sterneck-Spaunovo dobo je v avstrijski mornarici služilo 68.100
mornarjev in podoficirjev. Ker jih je bilo 10.800 podedovanih iz prejšnje
administracije, kaže, da je znašala redna letna rekrutacija okoli 2.700, ali
če upoštevamo še pomožne službe mornarice, okoli 3.000 ljudi. Vendar
viri niso popolnoma ohranjeni. Za celotno obdobje je ohranjenih 45.811
temeljnih listov moštva. Od tega je bilo 4.550 Slovencev, kar pomeni, da
je bilo v celotnem mornariškem moštvu okoli 10 % slovenskih mornarjev,
kar pa še ni dokončni odstotek, ker bo prej ko slej treba upoštevati vse tis-
te vire, ki so bili preneseni v zadnjo administrativno dobo. Zanimivejše
je dejstvo, da je 1.134 slovenskih mornarjev te dobe napredovalo v podofi-
cirske čine. To zopet pomeni, da je med podoficirski kader mornarice na-
predoval vsak četrti slovenski mornar, kar je izredno visoko. Razen red-
kih izjem so bili vsi naši mornarji prostovoljci. Za razliko od Dalmatincev
in Hrvatov, ki so bili v veliki večini mobilizirani rekruti s službeno dobo
od štirih do šestih let, so se naši mornarji prijavljali za dobo 12 let, od ka-
terih so navadno preživeli 5 na plovnih objektih, 4 v pomorskih četah in
3 v pomorski obrambi. Status prostovoljcev jim je dal največje možnosti
napredovanja. Prav zaradi tega imamo tako visok odstotek podoficirjev
vseh vojnopomorskih strok.
Slovence je najbolj privlačevala palubna stroka, kjer beležimo v
obravnavanem obdobju 415 podoficirjev palube. Lahko celo rečemo, da so
bili slovenski palubni podoficirji te dobe v relativni večini. Vendar je tre-
275
