Page 278 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 278
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
der pa so prihajali v glavnem Nemci. Zgornja Štajerska je v tem času dala
30 podoficirjev. Večinoma so prišli iz okolice Graza, Lipnice, Cmureka in
Radgone. Iz Prekmurja sta prišla le dva, vendar dovolj, da je tudi ta naša
pokrajina zastopana v mornariški zgodovini.
Presenetljivi sta visoki številki Korošcev in Štajercev. Tu je treba po-
udariti, da so podoficirji s kontinenta navadno dosegli boljše rezultate
kot oni, ki so prihajali iz primorskih mest in neposredne bližine obale. V
ilustracijo naj povemo, da so se podoficirji slovenske Istre navadno odlo-
čili za sanitetno stroko, ki je bila najmanj zahtevna. Slovenci iz okolice
Trsta so bil dobri palubni oficirji. Slovenci iz notranjosti so se izkazali kot
odlični strojniki in artileristi. To seveda ni vedno absolutno pravilo, kar
dokazujejo krmarji, ki so bili rekrutirani od povsod, razen iz Prekmurja.
Tako obravnavan teritorialni vidik rekrutiranja podoficirjev izpriču-
je večjo razprostranjenost pomorskega poklica v slovenskih deželah, kot
smo bili vajeni misliti doslej. Če upoštevamo, da sega prostovoljna rekru-
tacija globoko v zgornjo Štajersko in Koroško, na Primorskem pa tja do
Bovca, Loga pod Mangartom in Cerknega, potem jasno vidimo, da je bila
vsa slovenska zemlja zelo dobro zastopana v mornariškem podoficirskem
kadru. To pa ni vse.
Vrednost slovenskih podoficirjev in mornarjev je odkril že odmiral
von Dahlerup leta 1848. V bitki pri Helgolandu (1864) in pri Visu (1866)
je admiral Tegetthoff odkril njihovo strokovno in borbeno uporabnost,
saj so se v obeh bitkah izkazali presenetljivo dobro. V dobi največje pro-
pagande proti posegom Slovencev na morje in v pomorstvo je admiral
Maksimiljan Daublebsky von Sterneck odkril slovensko pomorsko misel-
nost, ki je bila prav tako izrazita na Štajerskem in Koroškem kakor na
Kranjskem in Primorskem. Von Sterneckovemu odkritju je sledil tudi ad-
miral von Spaun. Kljub protislovenski propagandi se je torej slovenski po-
doficirski in mornariški kader v tej dobi dokončno uveljavil in ga ni bilo
mogoče več izpodriniti, ker je postal nepogrešljiv. Po drugi strani je zani-
mivo, da je v času von Sternecka in von Spauna delovalo v mornarici zelo
veliko slovenskih pomorskih oficirjev in med njimi vsaj 15 kontraadmira-
lov in viceadmiralov. Eden od poslednjih, tj. kontraadmiral Karel Schaffer
iz Sežane, je vsaj štiri leta vodil vojno pomorsko akademijo na Reki in kot
komandant le-te je neposredno odgovarjal za celotno vzgojo mornariške-
ga kadra. Zelo verjetno se imamo tudi tem ljudem zahvaliti, da se je pos-
pešil prodor slovenske pomorske miselnosti v notranjost slovenskih de-
žel. Vse te komponente so vplivale na dejstvo, da se je s kopnega prijavljalo
278
der pa so prihajali v glavnem Nemci. Zgornja Štajerska je v tem času dala
30 podoficirjev. Večinoma so prišli iz okolice Graza, Lipnice, Cmureka in
Radgone. Iz Prekmurja sta prišla le dva, vendar dovolj, da je tudi ta naša
pokrajina zastopana v mornariški zgodovini.
Presenetljivi sta visoki številki Korošcev in Štajercev. Tu je treba po-
udariti, da so podoficirji s kontinenta navadno dosegli boljše rezultate
kot oni, ki so prihajali iz primorskih mest in neposredne bližine obale. V
ilustracijo naj povemo, da so se podoficirji slovenske Istre navadno odlo-
čili za sanitetno stroko, ki je bila najmanj zahtevna. Slovenci iz okolice
Trsta so bil dobri palubni oficirji. Slovenci iz notranjosti so se izkazali kot
odlični strojniki in artileristi. To seveda ni vedno absolutno pravilo, kar
dokazujejo krmarji, ki so bili rekrutirani od povsod, razen iz Prekmurja.
Tako obravnavan teritorialni vidik rekrutiranja podoficirjev izpriču-
je večjo razprostranjenost pomorskega poklica v slovenskih deželah, kot
smo bili vajeni misliti doslej. Če upoštevamo, da sega prostovoljna rekru-
tacija globoko v zgornjo Štajersko in Koroško, na Primorskem pa tja do
Bovca, Loga pod Mangartom in Cerknega, potem jasno vidimo, da je bila
vsa slovenska zemlja zelo dobro zastopana v mornariškem podoficirskem
kadru. To pa ni vse.
Vrednost slovenskih podoficirjev in mornarjev je odkril že odmiral
von Dahlerup leta 1848. V bitki pri Helgolandu (1864) in pri Visu (1866)
je admiral Tegetthoff odkril njihovo strokovno in borbeno uporabnost,
saj so se v obeh bitkah izkazali presenetljivo dobro. V dobi največje pro-
pagande proti posegom Slovencev na morje in v pomorstvo je admiral
Maksimiljan Daublebsky von Sterneck odkril slovensko pomorsko misel-
nost, ki je bila prav tako izrazita na Štajerskem in Koroškem kakor na
Kranjskem in Primorskem. Von Sterneckovemu odkritju je sledil tudi ad-
miral von Spaun. Kljub protislovenski propagandi se je torej slovenski po-
doficirski in mornariški kader v tej dobi dokončno uveljavil in ga ni bilo
mogoče več izpodriniti, ker je postal nepogrešljiv. Po drugi strani je zani-
mivo, da je v času von Sternecka in von Spauna delovalo v mornarici zelo
veliko slovenskih pomorskih oficirjev in med njimi vsaj 15 kontraadmira-
lov in viceadmiralov. Eden od poslednjih, tj. kontraadmiral Karel Schaffer
iz Sežane, je vsaj štiri leta vodil vojno pomorsko akademijo na Reki in kot
komandant le-te je neposredno odgovarjal za celotno vzgojo mornariške-
ga kadra. Zelo verjetno se imamo tudi tem ljudem zahvaliti, da se je pos-
pešil prodor slovenske pomorske miselnosti v notranjost slovenskih de-
žel. Vse te komponente so vplivale na dejstvo, da se je s kopnega prijavljalo
278
