Page 89 - Homo senescens II: izbrane teme

Personalizirana oskrba oseb z demenco: študija primera DEOS Center starejših Horjul

poznanem okolju (Topo, Kotilainen in Eloniemi-Sulkava 2012). Z oblikova-
njem prilagojenega bivalnega okolja se lahko izognemo nemiru, slabši orien-
taciji v prostoru in pojavu vedenjskih in psihičnih simptomov (Woodbridge
idr. 2016). Poleg tega lahko ustrezno okolje ljudi z demenco stimulira in po-
zitivno vpliva na njihovo avtonomijo, podpira kakovost njihovega življenja
ter dobro počutje in dosega najboljšo možno neodvisnost. Pregledi litera-
ture so pokazali pomen ustreznega okolja za ljudi z demenco (npr. sončna
svetloba, zvoki, pogled, prostorska postavitev, narava, možnost orientacije,
glasba, možnost zasebnosti, avtonomija, okna, udobje, (ne)uniformiranost
zaposlenih, velikost skupine, neinstitucionalni značaj, domačnost) (Day, Car-
reon in Stump 2000; Boer idr. 2018). Zato je ustrezna ureditev okolja pogosto
prvi, nikakor pa ne edini korak pri zagotavljanju kakovostnega življenja ljudi
z demenco v domu starejših. Ustrezna prilagoditev zunanjih in bivalnih pro-
storov je tisti element, ki ljudem z demenco omogoča neovirano gibanje in
ohranjanje neodvisnosti. Zasnova prostorov mora upoštevati potrebe ljudi z
demenco, da kar najbolje zagotovi njihovo varnost, zmanjša tveganje pad-
cev in olajša orientacijo, vendar jih po drugi strani hkrati spodbuja h gibanju
inkdejavnostim ter dobremu počutju.

Personalizirana oskrba
Pri personalizirani oskrbi je uporabnik storitev v središču načrtovanja, orga-
nizacije in izvajanja teh storitev, kar je v nasprotju s (tradicionalnim) priča-
kovanjem, da se posameznik prilagodi ponujenim storitvam. Personalizirana
oskrba (Kitwood 1997) tudi določa, da organizacija upošteva potrebe stano-
valcev po oskrbi glede na njihove navade, zmožnosti in želje ter si prizadeva
za izboljšanje kakovosti oskrbe ljudi z demenco, kar zahteva kulturo etike
spoštovanja vseh ljudi v ustanovah.
Oskrbovalci, ki delajo s stanovalci z demenco, morajo imeti znanje o sle-
dnji in s stanovalci znati tudi pravilno komunicirati. Rutinska oskrba in uni-
verzalen pristop do ljudi z demenco sta lahko sprožilec pojava vedenjskih
ter psihičnih simptomov. Splošno sprejetih pravil za komunikacijo z osebo z
demenco ni, saj demenco vsaka oseba živi in doživlja na svoj način. Eno od
načel komuniciranja s temi osebami je validacija (Feil 1993). To je priznava-
nje resničnosti posameznikovih čustev in občutkov ter podajanje odgovora
na ravni občutkov. Predvsem pa je treba poznati življenjsko zgodbo stano-
valca, morda tako, kot jo je zapisal sami ali njihovi svojci. Življenjska zgodba
zaposlenim v domu za starejše pomaga pri načrtovanju oskrbe stanovalca
– po možnosti skupaj s stanovalcem, sicer pa s svojci in strokovnimi delavci
doma starejših, kot so socialna delavka, medicinska sestra, delovna terapev-

89