Page 55 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55

od genov do vedenja





















              Slika 4.5: Človeški geni, razvrščeni po funkciji prepisanih proteinov, glede na število kodirajočih genov in
              odstotek vseh kodirajočih genov
              Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Human_genome#/media/File:Human_genome_by_functions.svg.
              Raziskave na tem področju so zelo živahne, zaradi česar se spreminjajo tudi rezultati.

            (3 %) in RNK-transpozoni ali retrotranspozoni  (42 %), ki so mobilni elementi ge-
                                                    5
            noma (45 %).
            Metode za določanje zaporedij nukleotidov v genomu vključujejo:
            –  sekveniranje s Sangerjevo metodo  (določitev zaporedja nukleotidov v
                                              6
               kratkih fragmentih DNK),
            –  DNK-mikromreže  (določitev zaporedja na kratkih segmentih DNK),
                              7
            –  drugo generacijo visokozmogljivostnega paralelnega sekveniranja (po-
               trebna pomnožitev DNK-fragmentov s PCR),
            –  tretjo generacijo visokozmogljivostnega paralelnega sekveniranja (ne-
               posredno sekveniranje brez PCR).
            DNK-zaporedja, ki kodirajo beljakovine, oziroma eksom, predstavljajo najbolj raz-
            iskano in najbolje razumljeno komponento človeškega genoma (Slika 4.5). Ta za-
            poredja predstavljajo zapis za vse (človeške) beljakovine, čeprav lahko številni
            bio loški procesi (npr. preureditve DNK in altetivno spajanje mRNK) privedejo do

            5  Retrotranspozoni so genetske komponente, ki se premeščajo po genomu po sistemu »kopiraj in prile-
               pi«. Izvorni retrotranspozon se najprej prepiše v RNK, ki se nato reverzno prepiše in se vgradi na novo
               mesto v genomski DNK. Delimo jih na retrotranspozone z dolgimi končnimi ponovitvami (angl. long ter-
               minal repeats = LTR) in retrotranspozone brez dolgih končnih ponovitev (ne-LTR-retrotranspozone). Med
               LTR-retrotranspozoni so najpomembnejši t. i. človeški endogeni retrovirusi (angl. human endogenous ret-
               rovirus = HERV), ki so nastali z vključitvijo eksogenih retrovirusov v genom zarodnih celic in predstavljajo
               približno 8 % človekovega genoma. Po zgradbi so podobni retrovirusom, vendar pa se za razliko od njih
               ne morejo prenašati med celicami. K ne-LTR-retrotranspozonom spadajo LINE, SINE, SVA in psevdogeni.
            6  V diagnostiki na ta način iščejo in določajo nepoznane mutacije, manjše delecije in insercije v ter ob ek-
               sonih preiskovanih genov. Uporabljajo ga tudi za potrjevanje že znanih zarodnih mutacij ter za potrdi-
               tev mutacij, ugotovljenih z drugimi metodami.
            7  DNA-mikromreže se sicer večinoma uporabljajo za detekcijo genov v medicinski diagnostiki. Uporablja-
               jo jih tudi za analizo mutacij, določitev kromosomskih napak, iskanje SNP-jev ipd.

                                                                                 55
   50   51   52   53   54   55   56   57   58   59   60