Page 107 - Naša pedagoška pot
P. 107

Pogovor z Orijano Gregorič, strokovno sodelavko z najdaljšim stažem dela na fakulteti








             Prijateljska odbojkarska
             tekmazaposlenih naULPEF
             – LJ proti KP v letu 2000;
             stojijo: Mojca Pečar, Orijana
             Gregorič, dr. Vesna
             Štemberger, Maja Burian,
             Vesna Mitrović, Anja
             Zorman, čepijo: Tomaž Vec,
             Aleš Omahen, dr. Rado
             Pišot, Janez Gartner, Bojan
             Šturm, Franc Krpač

               Glede na to, da sem na Cankarjevi 5 od leta 1987, gledam na razvoj in rast
             fakultete z odobravanjem in velikimi pričakovanji, a tudi kritično. Včasih se
             mi zazdi, če povem preprosto, da nas razvoj nekoliko prehiteva in da je korak
             pred nami, zaposlenim pa nam ne uspe dohajati in predelati vseh novosti.
             Aktivnosti ne pojenjajo, birokracija nas duši, kvaliteta dela trpi. Zase lahko
             trdim, da velikokrat hrepenim po občutku biti na zeleni veji, se pa tehtnica
             vsekakor vedno prevesi v prid novostim, inovacijam, rasti in razvoju.

             Kakšne spomine imate na Pedagoško akademijo in sodelovanje z Univerzo
             v Ljubljani?
             Vezi, ki se stkejo med ljudmi, se težko pretrgajo. Čeprav so sodelavci iz Ljub-
             ljane včasih »pozabili« na koprski oddelek, smo imeli skupne cilje, povezoval
             nas je entuziazem, znali smo biti ekipa in na ta način smo uspešno sodelovati
             vrsto let. Priznati moram, da so mi nekateri sodelavci in sodelavke s Pedago-
             ške fakultete v Ljubljani še vedno blizu. Žal trenutkov, ko se z njimi srečam in
             poklepetam, ni veliko, so pa zato ponovna snidenja zelo prisrčna.


             Leta 2003 se je Pedagoška fakulteta priključila na novo ustanovljeni Univerzi
             na Primorskem in od takrat doživlja pravi razcvet. Kako ste občutili ta preskok?
             Ko se ozrem nazaj, priznam, da je bilo burno. Čeprav smo bili na enoti v Ko-
             pru na ta korak pripravljeni, sem prepričana, da marsikdo od nas ni vedel, v
             kaj točno se spuščamo in kaj nas čaka na novi poti. Z gotovostjo povem, da
             ni možno prešteti vseh oddelanih ur ob prehodu na novo univerzo. Zjutraj
             smo začeli z delom brez prestanka do ure kosila, kar v pisarni smo vase vrgli
             sendvič ter nadaljevali z delom še pozno popoldan. Velikokrat smo si fasci-


                                                                            107
   102   103   104   105   106   107   108   109   110   111   112