Page 66 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Zborovodja

Od nekdaj sem rada pela. Najprej z mamo doma, nato v vrtcu in v osnov-
ni šoli v vseh mogočih pevskih zborih in v dekliškem oktetu, s katerim
sem nastopila na Veselem toboganu. V šolskem letu 1981/1982 sem pri-
čela obiskovati gimnazijo oziroma tedaj Srednjo pedagoško in naravo-
slovno matematično šolo (SPNMŠ) v Kopru. Bili smo prva generacija us-
merjenega izobraževanja. Profesor Mirko Slosar je poučeval glasbo na
tej šoli in že pri prvi uri je v razredu bila obvezna avdicija. Kar polovico
razreda je na podlagi avdicije usmeril v gimnazijski pevski zbor, ki ga je
vodil na šoli. Nekateri smo se odzvali, na koncu pa sem dejansko jaz bila
edina, ki sem pri zboru pela vsa štiri leta. Poleg veselja do petja, ki je v
tem zboru bilo vrhunsko, je bila udeležba v pevskem zboru na srednji
šoli še posebno doživetje zaradi druženja z vrstniki. Še posebno dekleta
smo rada pogledovala proti fantovski zasedbi, po navadi so bili basi tisti
bolj popularni. Naš Mirko je spretno uspel brzdati razposajeno mladino
in nas peljal proti vedno boljši vokalni tehniki. Tako smo vidne rezultate
dosegali v Celju in v Zagorju. Mislim pa, da je to bila nekakšna »priprav-
ljalnica« za Mešani pevski zbor Obala. V jeseni 1983 sem se odzvala Mir-
kovemu povabilu in pričela peti tudi pri Obali, dve sezoni sem pela pri
obeh zborih. Za 17-letnico je bila tedaj Obala kot nekakšna »obljubljena
dežela«. Tu smo spoznali ljudi, ki so v lokalnem okolju bili uveljavljeni
na raznih področjih. V tistih letih je bila velika prednost Obale tudi to,
da smo potovali v tujino, kar ni bilo tako enostavno kot sedaj. Že mojo
prvo sezono smo gostovali v Italiji, Nemčiji in Grčiji. Zato da sem se ude-
ležila turneje po Grčiji, sem celo izpustila maturantski izlet. Mirko je imel
posebne »trike«, kako iz nas na odru izvabiti najboljše. Želel je, da smo
na odru nasmejani, in če ne drugače, je to dosegel tako, da nam je, ko
se je po poklonu publiki obrnil k nam, pokazal jezik. Z nasmejanim iz-
razom na obrazu smo lažje držali intonacijo. Že preden je Prešernova
»Zdravljica« postala himna, je bila naš uvod v koncertni program. Zapeli
smo jo na začetkih koncertov tako, da nam je Mirko brundal intonacijo
med tem, ko smo v vrsti hodili na oder, in ko se nam je pridružil, je takoj
»zadirigiral« in smo jo zapeli kot presenečenje za publiko, saj na odru ni
dajal intonacije. Tako smo zapeli prvo in zadnjo kitico (»Prijatli obrodile«
in »Žive naj vsi narodi«). Po nastopih pa je bil čas za »šank dela«. To je
bila naša interna oznaka za zakusko po nastopih ali po vajah. Seveda
smo se razpeli tudi tu oziroma še bolj kot na odru. Mirkova priljubljena
pesem ob zakuskah je bila »Ribce po murjici pvavajo«. Velikokrat smo
jo morali na zakuskah ali zabavah ob rojstnih dnevih peti, da smo se je
že malo naveličali. Zato smo Mirka ukanili, in sicer smo pogruntali, da

66