Page 17 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Primož Kuret
– pripovedovalec evropskih
glasbenih zgodb
Jonatan Vinkler
Zdi se, da temeljni mentalitetni ris srednjeveškega človeka filigransko
natančno reprezentirata oltar in katedrala. Iz obojega je namreč raz-
videti »prstni odtis« takratnega slehernikovega imaginarija poglavit
nih reči – vsezmagujoče večnosti, potovanja od tukaj onstran ..., in tako tudi
ničevosti časnosti ter iz nje (morda) izvirajoče izrazitosti posameznika v tu-
kajšnjosti – individualitete. Tako srednjeveški oltarni rezbarji in katedralni
stavbeniki večinoma brezimno tonejo v ozadje ključnega človekovega podviga
v tostranskosti – priprave na večnost –, katere »vehiculum« sta prav svetišče
in oltar. Ključen je opus, ne njegov avtor. Slednji se tedaj razodeva kot nepreš-
tevni in ponavadi brezimni kvantum, kot ljudstvo, pleme, stranka, korporaci-
ja, ceh, družina – kot kolektiv, mnoštvo.
Toda ob koncu 13. stoletja na Apeninskem polotoku zašumi od izrazi-
tih osebnosti – singularnih individualitet. Tisočeri obrazi stopijo iz zgodo-
vinske sivine, Dante pa s svojo Komedijo pomenljivi proces nastanka moder-
nega evropskega individua ilustrira. Če so popisi hudodelcev 10. stoletja, kot
jih je najti npr. pri cremonskem škofu Luitprandu, še bolj ali manj shematič-
ni, kajti njihovo partikularno zlo (dejanje) je bolj ali manj le differentia specifi-
ca Zla, torej Nečistega, in tako znotraj srednjeveške eshatološke zgodovine, ki
svoj čas razpenja med točki od izgubljenega do zopet pridobljenega paradiža,
transformacija splošnosti, pa že Dante npr. pogubljencem, ki nadaljujejo svo-
je nadčasno popotovanje onkraj vrat, pred katerimi ostane upanje, tj. v peklu,
vtisne številne povsem singularno individualne poteze.
Misliti je mogoče, da bi zapisanega obrata ne bilo brez znatno oslablje-
ne moči onostranstva. Kajti v renesansi je prišlo do razkroja vere v nesmrtnost
duše in tako do vse bolj jasne zavesti o lastni minljivosti. In slednje je dodob-
ra omajalo sklepnik, ki je podpiral celotno srednjeveško družbo: strukturo
uvod 15
– pripovedovalec evropskih
glasbenih zgodb
Jonatan Vinkler
Zdi se, da temeljni mentalitetni ris srednjeveškega človeka filigransko
natančno reprezentirata oltar in katedrala. Iz obojega je namreč raz-
videti »prstni odtis« takratnega slehernikovega imaginarija poglavit
nih reči – vsezmagujoče večnosti, potovanja od tukaj onstran ..., in tako tudi
ničevosti časnosti ter iz nje (morda) izvirajoče izrazitosti posameznika v tu-
kajšnjosti – individualitete. Tako srednjeveški oltarni rezbarji in katedralni
stavbeniki večinoma brezimno tonejo v ozadje ključnega človekovega podviga
v tostranskosti – priprave na večnost –, katere »vehiculum« sta prav svetišče
in oltar. Ključen je opus, ne njegov avtor. Slednji se tedaj razodeva kot nepreš-
tevni in ponavadi brezimni kvantum, kot ljudstvo, pleme, stranka, korporaci-
ja, ceh, družina – kot kolektiv, mnoštvo.
Toda ob koncu 13. stoletja na Apeninskem polotoku zašumi od izrazi-
tih osebnosti – singularnih individualitet. Tisočeri obrazi stopijo iz zgodo-
vinske sivine, Dante pa s svojo Komedijo pomenljivi proces nastanka moder-
nega evropskega individua ilustrira. Če so popisi hudodelcev 10. stoletja, kot
jih je najti npr. pri cremonskem škofu Luitprandu, še bolj ali manj shematič-
ni, kajti njihovo partikularno zlo (dejanje) je bolj ali manj le differentia specifi-
ca Zla, torej Nečistega, in tako znotraj srednjeveške eshatološke zgodovine, ki
svoj čas razpenja med točki od izgubljenega do zopet pridobljenega paradiža,
transformacija splošnosti, pa že Dante npr. pogubljencem, ki nadaljujejo svo-
je nadčasno popotovanje onkraj vrat, pred katerimi ostane upanje, tj. v peklu,
vtisne številne povsem singularno individualne poteze.
Misliti je mogoče, da bi zapisanega obrata ne bilo brez znatno oslablje-
ne moči onostranstva. Kajti v renesansi je prišlo do razkroja vere v nesmrtnost
duše in tako do vse bolj jasne zavesti o lastni minljivosti. In slednje je dodob-
ra omajalo sklepnik, ki je podpiral celotno srednjeveško družbo: strukturo
uvod 15
