Page 18 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
musica et artes
predstav o popotovanju človeka od tod onstran, o efemernosti tukajšnjosti in
zdajšnjosti, o grehu, kesanju, dobrih delih, milosti Božji in odrešitvi. V Italiji
namreč niso tako maloštevilni pripadniki učene kulture, ki pogosto zavzdih-
nejo podobno kot Lorenzo Magnifico v Triumfu Bakha in Ariadne:
O, kako mladost je krasna,
a beži nam venomer!
Danes še je čas za pir,
jutri bo že ura kasna.1
Tako začne tudi humanistična »učena republika« o svojih zaslužnih
možeh izrekati in zapisovati diskurz, ki koincidira z izrazito mentalitetno
strukturo novega veka – z individualno in s tukajšnjostjo najtesneje poveza-
no častjo in slavo, pridobljeno z izjemnimi storitvami posameznika, ravno za-
voljo teh mentalnih podvigov razlikujočega se od vseh (drugih) in vsakogar.
Humanistična novolatinska historiografija tako počasti izrazite vladarje, po-
litike, cerkvene dostojanstvenike, veščake vojaške obrti, mecene ... – in to ne
le na krščanskih, temveč celo osmanske –, toda tudi prvake književnosti, ki-
parstva, slikarstva in drugih umetnosti, intelektualci pa si že za življenja izka-
zujejo spoštovanje tako, da izdajajo »clarorum virorum epistolae«.
Oboje poleg historiografskih narativov v žanru biografije predstavlja
tudi zgodnji poskus znanstvene in umetniške (samo)refleksije, kajti na (lo-
kalni) Parnas pač ni bil pripuščen prav vsakdo, ki si je tedaj mazal prste s tin-
to. Daljni mentalitetni in tekstni sorodnik omenjenega so tudi bolj ali manj
zaokrožene sodobne monografske knjige razprav, ki imajo nespregledljive ti-
pološke značnice: izhajajo ob visokem življenjskem jubileju lavreata, ki se ga
z izdajo počasti in se mu tako simbolno pripozna vlogo v znanosti; obsega-
jo razprave z enega ali več raziskovalnih področij, s katerim(i) se je slavlje-
nec v svoji karieri ukvarjal; z razpravami pa v monografiji sodelujejo avtorji,
ki so izpričane reference za znanstvena področja lavreatovega delovanja in so
slednjemu v življenju delali dobro ali pa tvorijo celo njegov generacijski krog.
Tako večavtorske znanstvene monografije ob obletnicah občasno signalizira-
jo tudi menjavo znanstvenih generacij in/ali paradigem.
V večavtorski znanstveni monografiji z mednarodno udeležbo Musica
et Artes, ki je posvečena 80-letnici zasl. prof. dr. Primoža Kureta, so svoja raz-
iskovalna prizadevanja združili raziskovalci in raziskovalke, ki jih zaznamu-
jejo zgornja načela. Med njimi so tako lavreatovi generacijski sotrudniki iz
praktično celotne Srednje Evrope, toda tudi njegovi kolegi in nekdanji štu-
1 Zadnji verz dobesedno glasi: »Di doman non c´è certezza.«
16
predstav o popotovanju človeka od tod onstran, o efemernosti tukajšnjosti in
zdajšnjosti, o grehu, kesanju, dobrih delih, milosti Božji in odrešitvi. V Italiji
namreč niso tako maloštevilni pripadniki učene kulture, ki pogosto zavzdih-
nejo podobno kot Lorenzo Magnifico v Triumfu Bakha in Ariadne:
O, kako mladost je krasna,
a beži nam venomer!
Danes še je čas za pir,
jutri bo že ura kasna.1
Tako začne tudi humanistična »učena republika« o svojih zaslužnih
možeh izrekati in zapisovati diskurz, ki koincidira z izrazito mentalitetno
strukturo novega veka – z individualno in s tukajšnjostjo najtesneje poveza-
no častjo in slavo, pridobljeno z izjemnimi storitvami posameznika, ravno za-
voljo teh mentalnih podvigov razlikujočega se od vseh (drugih) in vsakogar.
Humanistična novolatinska historiografija tako počasti izrazite vladarje, po-
litike, cerkvene dostojanstvenike, veščake vojaške obrti, mecene ... – in to ne
le na krščanskih, temveč celo osmanske –, toda tudi prvake književnosti, ki-
parstva, slikarstva in drugih umetnosti, intelektualci pa si že za življenja izka-
zujejo spoštovanje tako, da izdajajo »clarorum virorum epistolae«.
Oboje poleg historiografskih narativov v žanru biografije predstavlja
tudi zgodnji poskus znanstvene in umetniške (samo)refleksije, kajti na (lo-
kalni) Parnas pač ni bil pripuščen prav vsakdo, ki si je tedaj mazal prste s tin-
to. Daljni mentalitetni in tekstni sorodnik omenjenega so tudi bolj ali manj
zaokrožene sodobne monografske knjige razprav, ki imajo nespregledljive ti-
pološke značnice: izhajajo ob visokem življenjskem jubileju lavreata, ki se ga
z izdajo počasti in se mu tako simbolno pripozna vlogo v znanosti; obsega-
jo razprave z enega ali več raziskovalnih področij, s katerim(i) se je slavlje-
nec v svoji karieri ukvarjal; z razpravami pa v monografiji sodelujejo avtorji,
ki so izpričane reference za znanstvena področja lavreatovega delovanja in so
slednjemu v življenju delali dobro ali pa tvorijo celo njegov generacijski krog.
Tako večavtorske znanstvene monografije ob obletnicah občasno signalizira-
jo tudi menjavo znanstvenih generacij in/ali paradigem.
V večavtorski znanstveni monografiji z mednarodno udeležbo Musica
et Artes, ki je posvečena 80-letnici zasl. prof. dr. Primoža Kureta, so svoja raz-
iskovalna prizadevanja združili raziskovalci in raziskovalke, ki jih zaznamu-
jejo zgornja načela. Med njimi so tako lavreatovi generacijski sotrudniki iz
praktično celotne Srednje Evrope, toda tudi njegovi kolegi in nekdanji štu-
1 Zadnji verz dobesedno glasi: »Di doman non c´è certezza.«
16
