Page 20 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
musica et artes
terpretacijo posameznih glasbenih ali z glasbo v širšem povezanih fenome-
nov. Tako se bo bralec srečal s pregledom slovenske glasbe od najstarejših dob
do zadnjih skladateljskih generacij, z analizami literarnih predlog posamez
nih glasbenih del in skladateljskih opusov, toda tudi z obravnavo glasbenih
poetik in struktur ter celo z razpravami, ki s svojo snovjo (secesijsko obliko-
vanje naslovnic glasbenih tiskov, glasbilarstvo) interdisciplinarno segajo znat-
no za rob ožje pojmovanega glasbenega zgodovinopisja. V knjigi se prepletajo
predvsem glasbeno, kulturno, literarno, intelektualno in umetnostno zgo-
dovinopisje. Avtorji pripadajo različnim generacijam, številnim »šolam« in
zelo raznorodnim okoljem. Le-ta se raztezajo od Berlina do Bukarešte ter od
Lvova do Trsta in zajemajo celotno širšo Srednjo Evropo (med triindvajsetimi
poglavji pričujočega dela je več kot polovica prispevkov tujih avtorjev, večino-
ma z nemškega govornega prostora).
Zasl. prof. dr. Primož Kuret je doslej poleg Josipa Mantuanija in Drago-
tina Cvetka ustvaril enega največjih in, če je soditi zgolj po njegovih objavah
in odmevih nanje na tujem, tudi najtehtnejših mednarodnih glasbenozgodo-
vinskih opusov. Zlasti velja poudariti Kuretova pionirska dela s snovjo iz zgo-
dovine ljubljanske Filharmonične družbe in vojaških kapel v 19. stoletju ter šte-
vilne raziskovalne zastavice, ki jih je s svojim življenjskim »velikim tekstom«
Ljubljanska Filharmonična družba 1794–1919: kronika ljubljanskega glasbe-
nega življenja v stoletju meščanov in revolucij (2005) podal mlajšim raziskoval-
cem, predvsem z zelo natančno umestitvijo ljubljanskega glasbenega življenja
v evropski kontekst. Ob omenjeni knjigi in Kuretovem narativu o delovanju
Filharmonične družbe si je namreč bolj smiselno zastaviti vprašanje: Koga iz-
med tedaj svetovno pomembnih glasbenih interpetov v 19. stoletju v Ljublja-
ni ni bilo, kot pa: Kdo je bil ... Seznam prvih je namreč znatno krajši kot spisek
drugih. Le-to pa skupaj z mestom teh glasbenikov (K. Burian, W . Burmester,
E. von Dohnanyi, L. Godowsky, B. Huberman, R. Koczalski, J. Kubelik, G.
Mahler, A. Materna, H. Richter, P. de Sarasate, E. Sauer, L. Slezak, R. Strauss,
G. Szell ...) v svetovni glasbeni zgodovini predvsem o glasbeni Ljubljani sporo-
ča znatno bolj »evropsko« umeščeno zgodbo, kot jo je bilo do Kureta prebrati
v slovensko nacionalno obarvanem glasbenem zgodovinopisju.
Ravnotako ni brez pomena dejstvo, da so se tehtnosti tekstov prof.
Kureta za evropsko muzikologijo in glasbeno zgodovinopisje najprej zaved-
li v tujini, v nemškem prostoru, kjer so ga pred leti počastili tudi z jubilejno
znanstveno monografijo. Je pa prof. Kuret s svojim opusom mlajše glasbene
zgodovinarje in raziskovalce krepko intelektualno nagovoril – in zadolžil –,
saj je njegovo delo odprlo številne zastavke in nova vednostna vprašanja, in to
18
terpretacijo posameznih glasbenih ali z glasbo v širšem povezanih fenome-
nov. Tako se bo bralec srečal s pregledom slovenske glasbe od najstarejših dob
do zadnjih skladateljskih generacij, z analizami literarnih predlog posamez
nih glasbenih del in skladateljskih opusov, toda tudi z obravnavo glasbenih
poetik in struktur ter celo z razpravami, ki s svojo snovjo (secesijsko obliko-
vanje naslovnic glasbenih tiskov, glasbilarstvo) interdisciplinarno segajo znat-
no za rob ožje pojmovanega glasbenega zgodovinopisja. V knjigi se prepletajo
predvsem glasbeno, kulturno, literarno, intelektualno in umetnostno zgo-
dovinopisje. Avtorji pripadajo različnim generacijam, številnim »šolam« in
zelo raznorodnim okoljem. Le-ta se raztezajo od Berlina do Bukarešte ter od
Lvova do Trsta in zajemajo celotno širšo Srednjo Evropo (med triindvajsetimi
poglavji pričujočega dela je več kot polovica prispevkov tujih avtorjev, večino-
ma z nemškega govornega prostora).
Zasl. prof. dr. Primož Kuret je doslej poleg Josipa Mantuanija in Drago-
tina Cvetka ustvaril enega največjih in, če je soditi zgolj po njegovih objavah
in odmevih nanje na tujem, tudi najtehtnejših mednarodnih glasbenozgodo-
vinskih opusov. Zlasti velja poudariti Kuretova pionirska dela s snovjo iz zgo-
dovine ljubljanske Filharmonične družbe in vojaških kapel v 19. stoletju ter šte-
vilne raziskovalne zastavice, ki jih je s svojim življenjskim »velikim tekstom«
Ljubljanska Filharmonična družba 1794–1919: kronika ljubljanskega glasbe-
nega življenja v stoletju meščanov in revolucij (2005) podal mlajšim raziskoval-
cem, predvsem z zelo natančno umestitvijo ljubljanskega glasbenega življenja
v evropski kontekst. Ob omenjeni knjigi in Kuretovem narativu o delovanju
Filharmonične družbe si je namreč bolj smiselno zastaviti vprašanje: Koga iz-
med tedaj svetovno pomembnih glasbenih interpetov v 19. stoletju v Ljublja-
ni ni bilo, kot pa: Kdo je bil ... Seznam prvih je namreč znatno krajši kot spisek
drugih. Le-to pa skupaj z mestom teh glasbenikov (K. Burian, W . Burmester,
E. von Dohnanyi, L. Godowsky, B. Huberman, R. Koczalski, J. Kubelik, G.
Mahler, A. Materna, H. Richter, P. de Sarasate, E. Sauer, L. Slezak, R. Strauss,
G. Szell ...) v svetovni glasbeni zgodovini predvsem o glasbeni Ljubljani sporo-
ča znatno bolj »evropsko« umeščeno zgodbo, kot jo je bilo do Kureta prebrati
v slovensko nacionalno obarvanem glasbenem zgodovinopisju.
Ravnotako ni brez pomena dejstvo, da so se tehtnosti tekstov prof.
Kureta za evropsko muzikologijo in glasbeno zgodovinopisje najprej zaved-
li v tujini, v nemškem prostoru, kjer so ga pred leti počastili tudi z jubilejno
znanstveno monografijo. Je pa prof. Kuret s svojim opusom mlajše glasbene
zgodovinarje in raziskovalce krepko intelektualno nagovoril – in zadolžil –,
saj je njegovo delo odprlo številne zastavke in nova vednostna vprašanja, in to
18
