Page 237 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 237
pod zemljo
Pečina (Grotta Gigante) in druge (Kranjc, 2002a, 2002b; Shaw, 2008). Turi-
stični razvoj je bil povezan s posledicami industrijske revolucije, zlasti z novi-
mi prevoznimi sredstvi, ko se je možnost obiskovanja postopoma širila tudi
na druge, manj privilegirane, družbene sloje. Osredotočili se bomo na obrav-
navo treh najprepoznavnejših turističnih jam, in sicer na Vilenico, Škocjanske
jame in Postojnsko jamo, ki so v obdobju razvoja modernih oblik turizma do-
živele bolj ali manj uspešen turistični razvoj.
Vilenica
Prva jama, ki je bila odprta v turistične namene, je bila jama Vilenica (Lokev
pri Divači25), saj so lastniki že v 17. stoletju za obisk pobirali vstopnino. Pri tem
še ne moremo govoriti o pravi turistični dejavnosti oziroma storitvah, name-
njenih izključno turizmu, vendar je pobiranje vstopnine, pa čeprav iz »netu-
rističnih« razlogov, prvi znani tovrstni ukrep na Slovenskem. Druge jame so
od obiskovalcev terjale določeno plailo le za vodnike in razsvetljavo. Leta 1633
jo je lastnik, gospostvo Švarcenek (Schwarzeneg/Schwarzeneck) oziroma grof
Benvenut Petazzi (Petač), dal v upravljanje lokavski cerkvi (Habe in Kranjc,
1981, 29), zaslužek od vstopnine pa sta si razdelila oba. Že v obdobju pred mo-
dernim turizmom je bila jama, imenovana po dobrih vilah26, ki so v njej pre-
bivale, deležna tudi obiska eminentnih gostov, (domnevno) avstrijskega cesar-
ja Leopolda I. leta 1660 ali konec 18. stoletja (leta 1790) neapeljsko-sicilskega
kralja Ferdinanda. V čast njegovemu obisku so popravili cesto med Trstom in
Lokvijo. Jamo si je v letih 1790 in 1791 skupaj s tedanjim upraviteljem Adel-
mom Petazzijem ogledal tudi cesar Leopold II (Puc, 2000, 24–28). Leta 1816
pa jo je obiskal avstrijski cesar Franc I, ki je prišel do konca do tedaj odkritega
oziroma dostopnega dela jame (Boegan, 1897, 18).27 O tem, da so bili tudi emi-
nentni gosti bili navdušeni nad čudovitim jamskim podzemljem, priča poda-
tek, da naj bi neapeljsko-sicilski kralj Ferdinand lokavskim vodnikom daro-
val 25 zlatnikov za razsvetljavo s svečami in baklami (Kranjc, 2002b, 57; Puc,
2000, 27).
25 Poleg Vilenice je bila obiskana tudi Divaška jama, ki jo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna. Po od-
kritju je občina poskrbela za dostop do jame in dala urediti turistične poti (Janša, 1968c). Sicer je
leta 1886 jamo pod imenom Kronprinz-Rudolf-Grotte odprla primorska sekcija DuÖAV; ko je
leta 1905 potekel najem, jo je dobila v upravljanje tržaška sekcija Slovenskega planinskega društva
in jo poimenovala Divaška Vilenica. Tržaška sekcija je v istem letu pripravljala tudi odprtje jame
Dimnice (Kranjc, 2002, 59).
26 V jami naj bi živele tri vile, Babica, Rojenica in Sojenica, ščitil naj bi jih Vilež. Ledinsko ime, Vile-
nica, naj bi ji domačini dali tudi zaradi meglic, ki so zaradi toplejše temperature v jami nastajale na
površju, uhajale iz jame in spominjale na vile (Čok, 2012, 67; Hrobat Virloget, 2015, 154; 157).
27 Cesar je jamo in Lipico obiskla še leta 1818 (Trevisani, 1997, 30).
237
Pečina (Grotta Gigante) in druge (Kranjc, 2002a, 2002b; Shaw, 2008). Turi-
stični razvoj je bil povezan s posledicami industrijske revolucije, zlasti z novi-
mi prevoznimi sredstvi, ko se je možnost obiskovanja postopoma širila tudi
na druge, manj privilegirane, družbene sloje. Osredotočili se bomo na obrav-
navo treh najprepoznavnejših turističnih jam, in sicer na Vilenico, Škocjanske
jame in Postojnsko jamo, ki so v obdobju razvoja modernih oblik turizma do-
živele bolj ali manj uspešen turistični razvoj.
Vilenica
Prva jama, ki je bila odprta v turistične namene, je bila jama Vilenica (Lokev
pri Divači25), saj so lastniki že v 17. stoletju za obisk pobirali vstopnino. Pri tem
še ne moremo govoriti o pravi turistični dejavnosti oziroma storitvah, name-
njenih izključno turizmu, vendar je pobiranje vstopnine, pa čeprav iz »netu-
rističnih« razlogov, prvi znani tovrstni ukrep na Slovenskem. Druge jame so
od obiskovalcev terjale določeno plailo le za vodnike in razsvetljavo. Leta 1633
jo je lastnik, gospostvo Švarcenek (Schwarzeneg/Schwarzeneck) oziroma grof
Benvenut Petazzi (Petač), dal v upravljanje lokavski cerkvi (Habe in Kranjc,
1981, 29), zaslužek od vstopnine pa sta si razdelila oba. Že v obdobju pred mo-
dernim turizmom je bila jama, imenovana po dobrih vilah26, ki so v njej pre-
bivale, deležna tudi obiska eminentnih gostov, (domnevno) avstrijskega cesar-
ja Leopolda I. leta 1660 ali konec 18. stoletja (leta 1790) neapeljsko-sicilskega
kralja Ferdinanda. V čast njegovemu obisku so popravili cesto med Trstom in
Lokvijo. Jamo si je v letih 1790 in 1791 skupaj s tedanjim upraviteljem Adel-
mom Petazzijem ogledal tudi cesar Leopold II (Puc, 2000, 24–28). Leta 1816
pa jo je obiskal avstrijski cesar Franc I, ki je prišel do konca do tedaj odkritega
oziroma dostopnega dela jame (Boegan, 1897, 18).27 O tem, da so bili tudi emi-
nentni gosti bili navdušeni nad čudovitim jamskim podzemljem, priča poda-
tek, da naj bi neapeljsko-sicilski kralj Ferdinand lokavskim vodnikom daro-
val 25 zlatnikov za razsvetljavo s svečami in baklami (Kranjc, 2002b, 57; Puc,
2000, 27).
25 Poleg Vilenice je bila obiskana tudi Divaška jama, ki jo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna. Po od-
kritju je občina poskrbela za dostop do jame in dala urediti turistične poti (Janša, 1968c). Sicer je
leta 1886 jamo pod imenom Kronprinz-Rudolf-Grotte odprla primorska sekcija DuÖAV; ko je
leta 1905 potekel najem, jo je dobila v upravljanje tržaška sekcija Slovenskega planinskega društva
in jo poimenovala Divaška Vilenica. Tržaška sekcija je v istem letu pripravljala tudi odprtje jame
Dimnice (Kranjc, 2002, 59).
26 V jami naj bi živele tri vile, Babica, Rojenica in Sojenica, ščitil naj bi jih Vilež. Ledinsko ime, Vile-
nica, naj bi ji domačini dali tudi zaradi meglic, ki so zaradi toplejše temperature v jami nastajale na
površju, uhajale iz jame in spominjale na vile (Čok, 2012, 67; Hrobat Virloget, 2015, 154; 157).
27 Cesar je jamo in Lipico obiskla še leta 1818 (Trevisani, 1997, 30).
237
