Page 242 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 242
turizem v avstrijskem primorju
izgradnjo stopnic in leta 1887 odkrili nove predele jame. Obiskovalec si je tako
konec 19. stoletja lahko ogledal 542 metrov jame (Boegan 1897, 19; Puc, 2000,
21–22). V namene boljšega poznavanja in obiska jam je društvo organizira-
lo izlete, obiske in izdelalovalo ilustracije posameznih alpskih območij, orga-
niziralo srečanja in kongrese, urejalo gorsko signalizacijo, gradilo koče, me-
teorološke alpske observatorije, saniralo ceste in poti, vzpostavilo vodniško
službo ter skrbelo za objave. Planinsko društvo je bilo sicer bolj usmerjeno
v varovanje in urejanje poti, ne toliko v spodbujanje množičnega turistične-
ga obiska (Puc, 2000, 34). Le-ta je torej v Vilenici obstal bolj na lokalni ravni.
V poročilu37 o urejanju jame je Eugenio Boegan, tajnik komisije za jame,
predstavil njeno »slavno« zgodovino in jo opisal kot eno izmed najlepših,
najbolj obiskanih, opisanih in opevanih, ki pa je ob odkritju drugega dela Po-
stojnske jame, zagotovitvi lažjega dostopa v Škocjanske jame ter odkritju Di-
vaške jame38 tonila v pozabo.39 Jama je bila sicer še naprej obiskana, kar do-
kazujejo tudi vpisi v knjigo gostov, čeprav se je obisk ne glede na ureditev,
razsvetljavo in zniževanja cene vstopnine proti koncu 19. stoletja zmanjševal.
Razlogi za nastale razmere so bili pripisani predvsem bližini Škocjanskih jam
(čeprav je bila ta do osemdesetih let 19. stoletja še slabo obiskana, saj so od-
kritja in urejanje poti potekala postopoma) ter konkurenci drugih sorodnih
destinacij (npr. Divaška Vilenica, Postojna), ki so na turističnem trgu pridobi-
vale goste na račun Vilenice. Nedvomno so nova odkritja in sistematično ra-
ziskovanje ter odkrivanje drugih podzemnih jam (in njihovih delov) vplivali
na zmanjšan interes za obisk Vilenice. Težave pa so se pokazale, že preden so
ostale destinacije pridobile na prepoznavnosti, in sicer kot že delno nakazano
v slabši prometni povezavi v primerjavi s predindustrijsko dobo, čeprav je bila
po izgradnji južne železnice Vilenica na podobni razdalji do železniške posta-
je v Divači kot Škocjanske jame. Železnica je bistveno spodbudila razmah tu-
ristične dejavnosti zlasti v Postojnski jami, saj je trasa nove železne ceste pel-
jala skozi Postojno. Železnica, ki je tako s finančnega kot časovnega vidika
37 Poročilo o jami Vilenica, ki ga je na zasedanju društva predstavil E. Boegan, je bilo objavljeno tudi
v obliki separata leta 1897.
38 Jama, ki je bila odprta za obisk leta 1887 z imenom Jama princa Rudolfa, je bila imenovana tudi Di-
vaška Vilenica (Puc, 2000, 34).
39 O žalostni usodi jame Vilenice in celo Škocjanskih jam (?), ki sta prišli v roke zasebnikov, razpravl-
jajo na sejah jamske komisije v Postojni leta 1883. Takrat so se namreč pojavile pobude o oddaji
jame v zakup zasebnikom, kar bi po mnenju komisije pripeljalo do neželenih negativnih posledic.
Zasebnikov interes bi bil namreč le dobiček, ne ohranjanje jamskega podzemlja. Nenadzorovano
trženje, prirejanje veselic, lomljenje in uničevanje kapnikov ter preveliko dima in razsvetljave s sve-
čami, ki uničujejo kapnike, bi na dolgi rok privedlo do nazadovanja obiska. Zaradi tega se je komi-
sija izrekla proti oddaji jame v zasebni zakup (Kranjc, 2003, 27–28; Janša, 1968a, 30).
242
izgradnjo stopnic in leta 1887 odkrili nove predele jame. Obiskovalec si je tako
konec 19. stoletja lahko ogledal 542 metrov jame (Boegan 1897, 19; Puc, 2000,
21–22). V namene boljšega poznavanja in obiska jam je društvo organizira-
lo izlete, obiske in izdelalovalo ilustracije posameznih alpskih območij, orga-
niziralo srečanja in kongrese, urejalo gorsko signalizacijo, gradilo koče, me-
teorološke alpske observatorije, saniralo ceste in poti, vzpostavilo vodniško
službo ter skrbelo za objave. Planinsko društvo je bilo sicer bolj usmerjeno
v varovanje in urejanje poti, ne toliko v spodbujanje množičnega turistične-
ga obiska (Puc, 2000, 34). Le-ta je torej v Vilenici obstal bolj na lokalni ravni.
V poročilu37 o urejanju jame je Eugenio Boegan, tajnik komisije za jame,
predstavil njeno »slavno« zgodovino in jo opisal kot eno izmed najlepših,
najbolj obiskanih, opisanih in opevanih, ki pa je ob odkritju drugega dela Po-
stojnske jame, zagotovitvi lažjega dostopa v Škocjanske jame ter odkritju Di-
vaške jame38 tonila v pozabo.39 Jama je bila sicer še naprej obiskana, kar do-
kazujejo tudi vpisi v knjigo gostov, čeprav se je obisk ne glede na ureditev,
razsvetljavo in zniževanja cene vstopnine proti koncu 19. stoletja zmanjševal.
Razlogi za nastale razmere so bili pripisani predvsem bližini Škocjanskih jam
(čeprav je bila ta do osemdesetih let 19. stoletja še slabo obiskana, saj so od-
kritja in urejanje poti potekala postopoma) ter konkurenci drugih sorodnih
destinacij (npr. Divaška Vilenica, Postojna), ki so na turističnem trgu pridobi-
vale goste na račun Vilenice. Nedvomno so nova odkritja in sistematično ra-
ziskovanje ter odkrivanje drugih podzemnih jam (in njihovih delov) vplivali
na zmanjšan interes za obisk Vilenice. Težave pa so se pokazale, že preden so
ostale destinacije pridobile na prepoznavnosti, in sicer kot že delno nakazano
v slabši prometni povezavi v primerjavi s predindustrijsko dobo, čeprav je bila
po izgradnji južne železnice Vilenica na podobni razdalji do železniške posta-
je v Divači kot Škocjanske jame. Železnica je bistveno spodbudila razmah tu-
ristične dejavnosti zlasti v Postojnski jami, saj je trasa nove železne ceste pel-
jala skozi Postojno. Železnica, ki je tako s finančnega kot časovnega vidika
37 Poročilo o jami Vilenica, ki ga je na zasedanju društva predstavil E. Boegan, je bilo objavljeno tudi
v obliki separata leta 1897.
38 Jama, ki je bila odprta za obisk leta 1887 z imenom Jama princa Rudolfa, je bila imenovana tudi Di-
vaška Vilenica (Puc, 2000, 34).
39 O žalostni usodi jame Vilenice in celo Škocjanskih jam (?), ki sta prišli v roke zasebnikov, razpravl-
jajo na sejah jamske komisije v Postojni leta 1883. Takrat so se namreč pojavile pobude o oddaji
jame v zakup zasebnikom, kar bi po mnenju komisije pripeljalo do neželenih negativnih posledic.
Zasebnikov interes bi bil namreč le dobiček, ne ohranjanje jamskega podzemlja. Nenadzorovano
trženje, prirejanje veselic, lomljenje in uničevanje kapnikov ter preveliko dima in razsvetljave s sve-
čami, ki uničujejo kapnike, bi na dolgi rok privedlo do nazadovanja obiska. Zaradi tega se je komi-
sija izrekla proti oddaji jame v zasebni zakup (Kranjc, 2003, 27–28; Janša, 1968a, 30).
242
