Page 240 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 240
turizem v avstrijskem primorju
eminentnega gosta. Takrat naj bi bila Vilenica priljubljena destinacija tudi za
angleške in ameriške mornariške častnike, ki so se s svojimi trgovskimi ladja-
mi zasidrali v Trstu (Boegan, 1823, 28). V naslednjih letih so se po podatkih
kaplanske kronike prihodki od vstopnine pričeli občutno zniževati, leta 1817
so znašali 71, leta 1818 pa le 41 goldinarjev. Ponovni cesarjev obisk leta 1818
očitno ni imel pozitivnega oziroma spodbudnega učinka (Trevisani, 1997, 30).
Domnevamo lahko, da je na to vplivalo odkritje drugega dela jame v Postoj-
ni (1818), vendar so lahko razlogi tudi drugod, na primer v slabem upravljan-
ju. Za obisk domačih in tujih popotnikov je bila bližina Trsta in znane kobi-
larne Lipice sicer dobra izhodiščna točka, vendar so se razmere v tem obdobju
pričele spreminjati. Vilenica je strateško prometno lokacijo pričela izgubljati
že konec 18. stoletja, ko so državno cesto iz Trsta proti Dunaju preusmerili na
Opčine in Sežano (Puc, 2000, 27), mimo vasi tudi ni potekala trasa železni-
ce (čeprav Divača ni bila tako daleč), ki bi v kraj lahko pripeljala večje število
obiskovalcev. Konec 19. stoletja so iz Trsta do jame lahko prišli po treh poteh:
z južno železnico iz Trsta (Piazza della Stazione) do Sežane in nato še šest ki-
lometrov s kočijo; z vožnjo z državno železnico iz S. Andrea do Rodika, nato
pa peš do Kačič in po poti do Lokve (razdalja okrog šest in pol kilometrov); iz
Bazovice mimo lipiškega gozda do jame. Pešpot je bila dolga okrog štirinajst
kilometrov (okrog dve uri in pol hoje).
Z upadom obiska se je posledično tudi višina vstopnine oziroma stori-
tev (vodenje, razsvetljava) nižala. Obiskovalec je za vstopnino (sicer skupin-
sko) leta 1823 plačal 2 goldinarja, leta 1829 oziroma 1830 30 krajcarjev vključ-
no z razsvetljavo, leta 1831 pa 45 krajcarjev vključno z razsvetljavo in glasbo v
Plesni dvorani. Nihanja v ceni so bila odvisna tudi od ponujenih storitev, saj
je bil v tem obdobju že urejen dostop do zadnje, Vilinske dvorane. Kljub novi
ponudbi pa se je cena postopoma nižala, saj je leta 1833 znašala 40 in leta 1852
le še 15 krajcarjev, kar je bila tudi posledica manjšega povpraševanja po obisku.
V Vilenici so uvedli tudi spominsko knjigo oziroma knjigo, v katero so
se vpisovali gosti. Uvedena je bila z letom 1821, vpisom pa sledimo do leta 1884
oziroma 1889.32 V tem času je bilo vpisanih več kot 2.000 domačih in tujih
(tudi eminentnih) obiskovalcev (Agapito, 1823, 20; Puc, 2000, 32).33 Za obdob-
je pred uvedbo knjige razpolagamo s podatkom o 99-ih goldinarjih, ki jih je
32 Puc navaja prvi podpis v knjigi z dne 23. 6. 1821, zadnjega pa leta 1884 in ne 1889, kakor piše Janševa
in v svojem delu navaja tudi Boegan.
33 Težko je določiti, koliko gostov je letno obiskalo jamo, saj so prvotno vstopnino računali glede na
odpiranje vrat (torej ena vstopnica za eno skupino – »per un‘intiera società«) in šele kasneje na po-
sameznega obiskovalca.
240
eminentnega gosta. Takrat naj bi bila Vilenica priljubljena destinacija tudi za
angleške in ameriške mornariške častnike, ki so se s svojimi trgovskimi ladja-
mi zasidrali v Trstu (Boegan, 1823, 28). V naslednjih letih so se po podatkih
kaplanske kronike prihodki od vstopnine pričeli občutno zniževati, leta 1817
so znašali 71, leta 1818 pa le 41 goldinarjev. Ponovni cesarjev obisk leta 1818
očitno ni imel pozitivnega oziroma spodbudnega učinka (Trevisani, 1997, 30).
Domnevamo lahko, da je na to vplivalo odkritje drugega dela jame v Postoj-
ni (1818), vendar so lahko razlogi tudi drugod, na primer v slabem upravljan-
ju. Za obisk domačih in tujih popotnikov je bila bližina Trsta in znane kobi-
larne Lipice sicer dobra izhodiščna točka, vendar so se razmere v tem obdobju
pričele spreminjati. Vilenica je strateško prometno lokacijo pričela izgubljati
že konec 18. stoletja, ko so državno cesto iz Trsta proti Dunaju preusmerili na
Opčine in Sežano (Puc, 2000, 27), mimo vasi tudi ni potekala trasa železni-
ce (čeprav Divača ni bila tako daleč), ki bi v kraj lahko pripeljala večje število
obiskovalcev. Konec 19. stoletja so iz Trsta do jame lahko prišli po treh poteh:
z južno železnico iz Trsta (Piazza della Stazione) do Sežane in nato še šest ki-
lometrov s kočijo; z vožnjo z državno železnico iz S. Andrea do Rodika, nato
pa peš do Kačič in po poti do Lokve (razdalja okrog šest in pol kilometrov); iz
Bazovice mimo lipiškega gozda do jame. Pešpot je bila dolga okrog štirinajst
kilometrov (okrog dve uri in pol hoje).
Z upadom obiska se je posledično tudi višina vstopnine oziroma stori-
tev (vodenje, razsvetljava) nižala. Obiskovalec je za vstopnino (sicer skupin-
sko) leta 1823 plačal 2 goldinarja, leta 1829 oziroma 1830 30 krajcarjev vključ-
no z razsvetljavo, leta 1831 pa 45 krajcarjev vključno z razsvetljavo in glasbo v
Plesni dvorani. Nihanja v ceni so bila odvisna tudi od ponujenih storitev, saj
je bil v tem obdobju že urejen dostop do zadnje, Vilinske dvorane. Kljub novi
ponudbi pa se je cena postopoma nižala, saj je leta 1833 znašala 40 in leta 1852
le še 15 krajcarjev, kar je bila tudi posledica manjšega povpraševanja po obisku.
V Vilenici so uvedli tudi spominsko knjigo oziroma knjigo, v katero so
se vpisovali gosti. Uvedena je bila z letom 1821, vpisom pa sledimo do leta 1884
oziroma 1889.32 V tem času je bilo vpisanih več kot 2.000 domačih in tujih
(tudi eminentnih) obiskovalcev (Agapito, 1823, 20; Puc, 2000, 32).33 Za obdob-
je pred uvedbo knjige razpolagamo s podatkom o 99-ih goldinarjih, ki jih je
32 Puc navaja prvi podpis v knjigi z dne 23. 6. 1821, zadnjega pa leta 1884 in ne 1889, kakor piše Janševa
in v svojem delu navaja tudi Boegan.
33 Težko je določiti, koliko gostov je letno obiskalo jamo, saj so prvotno vstopnino računali glede na
odpiranje vrat (torej ena vstopnica za eno skupino – »per un‘intiera società«) in šele kasneje na po-
sameznega obiskovalca.
240
