Page 243 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 243
pod zemljo
olajšala potovanje, je v Postojno lahko relativno hitro pripeljala množico lju-
di. Dejstvo, da ni bila speljana v bližini Vilenice oziroma bližnje vasi Lokev, je
bilo izgubljena priložnost za številčnejši dotok obiskovalcev v jamo. Nekdan-
ja strateška pozicija jame ob glavni prometnici je s preusmeritvijo prometa ne-
gativno vplivala na obisk. Vendar so na stagnacijo turističnega obiska vpliva-
le tudi težave pri samem upravljanju jame. Upravljanje oziroma zaslužek od
jame se je vrsto let delil med cerkvijo in lastniki jame. Upravitelji, tako lo-
kavska kaplanija kot laična skupnost (županija, občina), se očitno niso izka-
zali kot dobri gospodarji, saj pogoste menjave kaplanov ter upraviteljev niso
prispevale k uspešnem turističnem razvoju in naposled pripeljale do odda-
je jame v najem.40 Kot slab primer upravljanja je bila Vilenica navedena tudi
v razpravi glede zakupa Postojnske jame oziroma njenega prehoda v zaseb-
ne roke. Italijansko planinsko društvo, ki si je sicer prizadevalo za ureditev in
promocijo jame, je po mnenju predsednika postojnske jamske komisije Anto-
na Globočnika prišlo prepozno, saj je Vilenico že označil kot »veliko luknjo
brez okrasja, ki je nihče več ne obišče« in je zaradi dolgoletnega plenjenja že v
precej slabem stanju (Savnik, 1960, 109–10; Kranjc, 2003, 27–28).
Škocjanske jame
V 19. stoletju so turistični obisk pričeli beležiti tudi v Škocjanskih jamah, kar
je bilo omogočeno in precej olajšano leta 1823 z izgradnjo stopnic: »Leta 1823
se je pojavil končno v osebi deželnega glavarja Tominca iz Sežane mož, ki je
naredil to znamenitost dostopno javnosti z namestitvijo poti v Veliko dolino,
ki jo je izpeljal s sodelovanjem krajev Naklo in Škocjan« (Müller, 2013, 30).
Območje doline je pripadalo skupnosti Naklo (Shaw, 1998, 224), upravljanje
podzemlja se torej ni delilo med več institucijami kot v primeru Vilenice.
Pot s petstotimi41 stopnicami je bila speljana do dna Velike doline, s či-
mer je bil omogočen obisk Tominčeve jame.42 Najugodnejša pot do jam naj
bi bila s poštno kočijo iz Sežane skozi Divačo do Dolnjih Ležeč po pešpoti,
ki je trajala dve uri in pol hoje. Ob izgradnji divaške železniške postaje (leta
1857) je pot iz postaje trajala le še petinštirideset minut (Agapito, 1823; Shaw,
1998, 242, 244). Kot pričetek turističnega razvoja jame se pogosto navaja let-
40 Prim.: Lanthieriji so zaradi dolgov skrbništvo nad jamo in knjigo gostov kmalu predali Muhovim
(Puc, 2000, 31–32; 34). Škocjanske jame se s takimi težavami niso srečevale, saj je območje spadalo
pod skupnost v Naklem. Tu ni bilo deljenega lastništva.
41 Schmidl v svojem delu navaja 400 stopnic (Shaw, 1998, 244).
42 Archivio di Stato di Trieste (Državni arhiv v Trstu), Catasto Franceschino. Matej Tominc je bil
okrajni glavar v Vrčneku (Švarcenek/Schwarzenegg) v Brkinih, med letoma 1825 in 1831 v Seža-
ni, naposled pa svetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici (Slovenski biografski leksikon:
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi707813/, dostop 27. 7. 2015).
243
olajšala potovanje, je v Postojno lahko relativno hitro pripeljala množico lju-
di. Dejstvo, da ni bila speljana v bližini Vilenice oziroma bližnje vasi Lokev, je
bilo izgubljena priložnost za številčnejši dotok obiskovalcev v jamo. Nekdan-
ja strateška pozicija jame ob glavni prometnici je s preusmeritvijo prometa ne-
gativno vplivala na obisk. Vendar so na stagnacijo turističnega obiska vpliva-
le tudi težave pri samem upravljanju jame. Upravljanje oziroma zaslužek od
jame se je vrsto let delil med cerkvijo in lastniki jame. Upravitelji, tako lo-
kavska kaplanija kot laična skupnost (županija, občina), se očitno niso izka-
zali kot dobri gospodarji, saj pogoste menjave kaplanov ter upraviteljev niso
prispevale k uspešnem turističnem razvoju in naposled pripeljale do odda-
je jame v najem.40 Kot slab primer upravljanja je bila Vilenica navedena tudi
v razpravi glede zakupa Postojnske jame oziroma njenega prehoda v zaseb-
ne roke. Italijansko planinsko društvo, ki si je sicer prizadevalo za ureditev in
promocijo jame, je po mnenju predsednika postojnske jamske komisije Anto-
na Globočnika prišlo prepozno, saj je Vilenico že označil kot »veliko luknjo
brez okrasja, ki je nihče več ne obišče« in je zaradi dolgoletnega plenjenja že v
precej slabem stanju (Savnik, 1960, 109–10; Kranjc, 2003, 27–28).
Škocjanske jame
V 19. stoletju so turistični obisk pričeli beležiti tudi v Škocjanskih jamah, kar
je bilo omogočeno in precej olajšano leta 1823 z izgradnjo stopnic: »Leta 1823
se je pojavil končno v osebi deželnega glavarja Tominca iz Sežane mož, ki je
naredil to znamenitost dostopno javnosti z namestitvijo poti v Veliko dolino,
ki jo je izpeljal s sodelovanjem krajev Naklo in Škocjan« (Müller, 2013, 30).
Območje doline je pripadalo skupnosti Naklo (Shaw, 1998, 224), upravljanje
podzemlja se torej ni delilo med več institucijami kot v primeru Vilenice.
Pot s petstotimi41 stopnicami je bila speljana do dna Velike doline, s či-
mer je bil omogočen obisk Tominčeve jame.42 Najugodnejša pot do jam naj
bi bila s poštno kočijo iz Sežane skozi Divačo do Dolnjih Ležeč po pešpoti,
ki je trajala dve uri in pol hoje. Ob izgradnji divaške železniške postaje (leta
1857) je pot iz postaje trajala le še petinštirideset minut (Agapito, 1823; Shaw,
1998, 242, 244). Kot pričetek turističnega razvoja jame se pogosto navaja let-
40 Prim.: Lanthieriji so zaradi dolgov skrbništvo nad jamo in knjigo gostov kmalu predali Muhovim
(Puc, 2000, 31–32; 34). Škocjanske jame se s takimi težavami niso srečevale, saj je območje spadalo
pod skupnost v Naklem. Tu ni bilo deljenega lastništva.
41 Schmidl v svojem delu navaja 400 stopnic (Shaw, 1998, 244).
42 Archivio di Stato di Trieste (Državni arhiv v Trstu), Catasto Franceschino. Matej Tominc je bil
okrajni glavar v Vrčneku (Švarcenek/Schwarzenegg) v Brkinih, med letoma 1825 in 1831 v Seža-
ni, naposled pa svetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici (Slovenski biografski leksikon:
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi707813/, dostop 27. 7. 2015).
243
