Page 277 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 277
pod zemljo
jame, ki je bila pod deželno/državno upravo c.-kr. Jamske komisije. Leta 1883
in že prej so se pojavile pobude o oddaji jame v zakup zasebnikom, kar je zelo
podpiral hotelir Progler, saj je svojim gostom želel nuditi posebne ugodnosti,
kakor na primer obiskovanje jame izven urnika, in zaradi tega prihajal v spor
s komisijo. Slednja si je prizadevala za ohranjanje naravnih lepot jame in se
upirala pretiranemu obiskovanju (Savnik, 1960, 109), čeprav tega ne moremo
povsem dokazati, saj se je ob organiziranih slavnostnih priložnostih v jamo
zgrinjala velika množica ljudi. Jamska komisija se je na nek način tega zaveda-
la, saj si je prizadevala, da ne bi prepogosto organizirali podobnih dogodkov,
ki jih je zasebnik seveda spodbujal.
Družba Južne železnice je prva pokazala interes za zakup jame, kar pa
se ni uresničilo. Naslednja resnejša ponudba je prišla konec leta 1883. Na novo
ustanovljeni konzorcij je za 20-letni zakup ponudil letno najemnino 2.500
goldinarjev, kar je bilo relativno malo, saj ponujena vrednost ni dosegla niti
polovice dotedanjih dohodkov na letni ravni. Predlagatelj ni ponudil niti no-
benega jamstva za poškodbe in uničenja, ki bi v tem času nastala v jami. Po-
tekala so dolgotrajna pogajanja, saj so zakup podpirali nekateri ugledni posa-
mezniki Postojne, kakor župan Matej Burger ter celo ljubljanski župan Peter
Grasselli. Proti zakupu je ostro nastopil predsednik komisije Anton Globoč-
nik, ki se je zavedal, da bi zasebnik za pridobitev čim večje finančne koris-
ti ignoriral skrb za ohranjanje jamskega podzemlja. Pretirano organiziranje
praznovanj v jami in razsvetljava (ki je uničevala kapnike) bi seveda prinesla
korist hotelirjem, dolgoročno pa bi sledile negativne posledice, tako s finanč-
nega stališča, zaradi prevelikih stroškov stalne razsvetljave jame, kakor tudi z
naravovarstvenega vidika, zaradi lomljenja kapnikov in izgube njihovega sija-
ja ob prepogosti uporabi sveč in kadil. Navedel je tudi negativen primer jame
Vilenica, s katero zakupniki niso dobro gospodarili.78 Leta 1886 je jamo sicer
dobilo v zakup italijansko planinsko društvo, ki je pričelo urejati poti v njej,
vendar očitno prepozno, saj jo je Globočnik označil kot »veliko luknjo brez
okrasja, ki je nihče več ne obišče.« Komisija, z izjemo enega glasu (župana
Burgerja), se je izrekla proti oddaji jame zasebnikom (Savnik, 1960, 109–10;
Kranjc, 2003, 27–28).
Za vlaganje v turizem in njegovo promocijo, kljub konfliktom s ko-
misijo, so bili v Postojni zaslužni tudi nekateri hotelirji, kakor že omenjeni
Progler, lastnik hotela Adelsberghof, ki si je prizadeval za povečanje turistične
prepoznavnosti Postojne. V svojem hotelu je gostil pretežno petičneže, pred-
78 Jama je po Globočnikovem mnenju doživela veliko uničenja in plenjenja, zato je ob pomanjkanju
dohodkov zakup prenehal.
277
jame, ki je bila pod deželno/državno upravo c.-kr. Jamske komisije. Leta 1883
in že prej so se pojavile pobude o oddaji jame v zakup zasebnikom, kar je zelo
podpiral hotelir Progler, saj je svojim gostom želel nuditi posebne ugodnosti,
kakor na primer obiskovanje jame izven urnika, in zaradi tega prihajal v spor
s komisijo. Slednja si je prizadevala za ohranjanje naravnih lepot jame in se
upirala pretiranemu obiskovanju (Savnik, 1960, 109), čeprav tega ne moremo
povsem dokazati, saj se je ob organiziranih slavnostnih priložnostih v jamo
zgrinjala velika množica ljudi. Jamska komisija se je na nek način tega zaveda-
la, saj si je prizadevala, da ne bi prepogosto organizirali podobnih dogodkov,
ki jih je zasebnik seveda spodbujal.
Družba Južne železnice je prva pokazala interes za zakup jame, kar pa
se ni uresničilo. Naslednja resnejša ponudba je prišla konec leta 1883. Na novo
ustanovljeni konzorcij je za 20-letni zakup ponudil letno najemnino 2.500
goldinarjev, kar je bilo relativno malo, saj ponujena vrednost ni dosegla niti
polovice dotedanjih dohodkov na letni ravni. Predlagatelj ni ponudil niti no-
benega jamstva za poškodbe in uničenja, ki bi v tem času nastala v jami. Po-
tekala so dolgotrajna pogajanja, saj so zakup podpirali nekateri ugledni posa-
mezniki Postojne, kakor župan Matej Burger ter celo ljubljanski župan Peter
Grasselli. Proti zakupu je ostro nastopil predsednik komisije Anton Globoč-
nik, ki se je zavedal, da bi zasebnik za pridobitev čim večje finančne koris-
ti ignoriral skrb za ohranjanje jamskega podzemlja. Pretirano organiziranje
praznovanj v jami in razsvetljava (ki je uničevala kapnike) bi seveda prinesla
korist hotelirjem, dolgoročno pa bi sledile negativne posledice, tako s finanč-
nega stališča, zaradi prevelikih stroškov stalne razsvetljave jame, kakor tudi z
naravovarstvenega vidika, zaradi lomljenja kapnikov in izgube njihovega sija-
ja ob prepogosti uporabi sveč in kadil. Navedel je tudi negativen primer jame
Vilenica, s katero zakupniki niso dobro gospodarili.78 Leta 1886 je jamo sicer
dobilo v zakup italijansko planinsko društvo, ki je pričelo urejati poti v njej,
vendar očitno prepozno, saj jo je Globočnik označil kot »veliko luknjo brez
okrasja, ki je nihče več ne obišče.« Komisija, z izjemo enega glasu (župana
Burgerja), se je izrekla proti oddaji jame zasebnikom (Savnik, 1960, 109–10;
Kranjc, 2003, 27–28).
Za vlaganje v turizem in njegovo promocijo, kljub konfliktom s ko-
misijo, so bili v Postojni zaslužni tudi nekateri hotelirji, kakor že omenjeni
Progler, lastnik hotela Adelsberghof, ki si je prizadeval za povečanje turistične
prepoznavnosti Postojne. V svojem hotelu je gostil pretežno petičneže, pred-
78 Jama je po Globočnikovem mnenju doživela veliko uničenja in plenjenja, zato je ob pomanjkanju
dohodkov zakup prenehal.
277
