Page 272 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 272
turizem v avstrijskem primorju
bili vredni ogleda zlasti Postojnska jama, Magdalenska jama ter Predjamski
grad. Zanimiva se mu je zdela tudi kraška konjušnica v Prestranku, kjer naj bi
že stari Rimljani cenili tamkajšnje konje zaradi njihove moči, vzdržljivosti in
hitrosti (Weidmann, 2004, 624–27). Taki in podobni opisi so potniku na vla-
ku puščali vtise o pokrajini, preko katere je potoval, ter ponujali možnosti in
nasvete za izlete v kraje ob progi.
Ob otvoritvi tržaškega kolodvora ni mogel izostati vodnik po Trstu, ki
ga je izdal tržaški knjigarnar in založnik Colombo Coen. Vodnik je obisko-
valcem mesta ponujal informacije o njegovih naravnih in arhitekturnih lepo-
tah in svetoval oglede mestnih znamenitosti. Vodnik je služil tako turistom
kakor tudi podjetnikom in trgovcem, ki so prihajali v Trst, saj je navajal se-
znam gospodarskih ustanov, odvetnikov, trgovcev, raznih podjetij, knjigarn,
gostinskih in hotelskih obratov ter konzulatov (Verginella, 1997, 62).
S čedalje večjim razvojem jamskega turizma so pričele izhajati tudi šte-
vilne publikacije, ki so opisovale značilnosti jamskega sveta, kakor že pred-
hodno Agapitov vodnik Le grotte di Adlersberg, di S. Canciano, di Cornia-
le e di S. Servolo, la miniera di mercurio d'Idria, il lago di Cirknitz, le terme
di Monfalcone, antichità Romane d'Aquileja e Pola, ed altri notevoli oggeti nel-
le vicinanze di Trieste. Izstopali so tudi Schmidlovi opisi kraškega podzemlja,
ki so sprožili veliko zanimanja za njegove naravne pojave in promovirali obisk
jam. »Železna cesta« je raziskovalcem in obiskovalcem olajšala dostop do teh
destinacij. Prvi vodnik po Postojnski jami je v nemščini izšel leta 1821, dve leti
za tem še v italijanščini, leta 1863 je bil v slovenščino preveden Costov vodnik,
ki je vseboval nov načrt jame (Črtež vseh razdelov Postojnske jame, načrtal Pa-
vel Eunike, civilni zemljemerec) in imena v slovenskem jeziku: Vélika cerkev,
Stara jama, Jama cesarja Ferdinanda, Jama nadvojvode Ivana, Franc-Jožefova
in Elizabetina jama, Gora Kalvarija in druge stranske jame (Costa, 1863; Šajn,
2003, 19). Costa je izpostavil lahko prehodnost jame in nenevarnost poti, ki
so bile dobro urejene, obzidane in na prepadnih območjih obdane z držali. Za
poti, ki niso bile urejene, je svetoval večjo previdnost zaradi zdrsov. Za jamo
je skrbela jamska komisija in pri njenem blagajniku so obiskovalci lahko ku-
pili vstopnico. V času praznovanja binkoštnega ponedeljka je bila jama tudi
slavnostno okrašena vse do vrha Kalavrije. Ob veliki razsvetljavi obiskovalci
niso potrebovali niti vodnika: »po najlepših razdelkih, kakor na pr.: v cerkvi,
na plesišči, okoli zagrinjala, po razgledu in po gori Kalvárii, po kterej svéti več
sto sveč, na plesišči pa godejo, in ljudjé se vrté v radostnem plesu«. Za obdobje
1859–1863 je Costa navedel število obiskovalcev Postojnske jame, posebej tis-
te, ki so prišli na binkoštno slavje (Tabela 20). V tem obdobju jih je bilo skupaj
272
bili vredni ogleda zlasti Postojnska jama, Magdalenska jama ter Predjamski
grad. Zanimiva se mu je zdela tudi kraška konjušnica v Prestranku, kjer naj bi
že stari Rimljani cenili tamkajšnje konje zaradi njihove moči, vzdržljivosti in
hitrosti (Weidmann, 2004, 624–27). Taki in podobni opisi so potniku na vla-
ku puščali vtise o pokrajini, preko katere je potoval, ter ponujali možnosti in
nasvete za izlete v kraje ob progi.
Ob otvoritvi tržaškega kolodvora ni mogel izostati vodnik po Trstu, ki
ga je izdal tržaški knjigarnar in založnik Colombo Coen. Vodnik je obisko-
valcem mesta ponujal informacije o njegovih naravnih in arhitekturnih lepo-
tah in svetoval oglede mestnih znamenitosti. Vodnik je služil tako turistom
kakor tudi podjetnikom in trgovcem, ki so prihajali v Trst, saj je navajal se-
znam gospodarskih ustanov, odvetnikov, trgovcev, raznih podjetij, knjigarn,
gostinskih in hotelskih obratov ter konzulatov (Verginella, 1997, 62).
S čedalje večjim razvojem jamskega turizma so pričele izhajati tudi šte-
vilne publikacije, ki so opisovale značilnosti jamskega sveta, kakor že pred-
hodno Agapitov vodnik Le grotte di Adlersberg, di S. Canciano, di Cornia-
le e di S. Servolo, la miniera di mercurio d'Idria, il lago di Cirknitz, le terme
di Monfalcone, antichità Romane d'Aquileja e Pola, ed altri notevoli oggeti nel-
le vicinanze di Trieste. Izstopali so tudi Schmidlovi opisi kraškega podzemlja,
ki so sprožili veliko zanimanja za njegove naravne pojave in promovirali obisk
jam. »Železna cesta« je raziskovalcem in obiskovalcem olajšala dostop do teh
destinacij. Prvi vodnik po Postojnski jami je v nemščini izšel leta 1821, dve leti
za tem še v italijanščini, leta 1863 je bil v slovenščino preveden Costov vodnik,
ki je vseboval nov načrt jame (Črtež vseh razdelov Postojnske jame, načrtal Pa-
vel Eunike, civilni zemljemerec) in imena v slovenskem jeziku: Vélika cerkev,
Stara jama, Jama cesarja Ferdinanda, Jama nadvojvode Ivana, Franc-Jožefova
in Elizabetina jama, Gora Kalvarija in druge stranske jame (Costa, 1863; Šajn,
2003, 19). Costa je izpostavil lahko prehodnost jame in nenevarnost poti, ki
so bile dobro urejene, obzidane in na prepadnih območjih obdane z držali. Za
poti, ki niso bile urejene, je svetoval večjo previdnost zaradi zdrsov. Za jamo
je skrbela jamska komisija in pri njenem blagajniku so obiskovalci lahko ku-
pili vstopnico. V času praznovanja binkoštnega ponedeljka je bila jama tudi
slavnostno okrašena vse do vrha Kalavrije. Ob veliki razsvetljavi obiskovalci
niso potrebovali niti vodnika: »po najlepših razdelkih, kakor na pr.: v cerkvi,
na plesišči, okoli zagrinjala, po razgledu in po gori Kalvárii, po kterej svéti več
sto sveč, na plesišči pa godejo, in ljudjé se vrté v radostnem plesu«. Za obdobje
1859–1863 je Costa navedel število obiskovalcev Postojnske jame, posebej tis-
te, ki so prišli na binkoštno slavje (Tabela 20). V tem obdobju jih je bilo skupaj
272
