Page 52 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 52
turizem v avstrijskem primorju
membno vlogo. Uspešno so se razvila tudi morska letovišča Dunquerque,
Calais, Boulogne, Havre in druge destinacije ob Atlantiku, v Sredozemlju pa
Marseilles in Sète. V Španiji in na Portugalskem so kopališki obrati nastali v
Portu, Lizboni in Cádizu. Na območju Nemčije so se med Baltikom in Se-
vernim morjem razvila morska letovišča, med katerimi so bila najbolj znana
in uspešna Doberan, Norderney in Warnemünde, na Holandskem pa Sche-
veningen (Guastalla, 1842, 97). Razvoj severnomorskih letovišč Paloscia pri-
pisuje dejstvu, da je bilo to območje ekonomsko razvitejše, imelo je učinko-
vitejše prometno-komunikacijsko omrežje, ki je omogočilo boljšo dostopnost
letovišč bogatim aristokratskim in meščanskim gostom. Število morskih le-
tovišč je v času od začetka 19. do začetka 20. stoletja zelo naraslo (Paloscia,
2005, 266–67).
V teh krajih so se zadrževali zlasti aristokrati, ki so v poletnih mesecih
iskali mrzlo morje in zelo urbanizirano okolje. Plaža je bila navadno razdelje-
na na tri dele: za moške, za ženske ter za pare in družine. Določen je bil obla-
čilni kodeks. Moški, ki se je kopal v predelu za pare in družine, je moral biti
oblečen od vratu do kolen, če se je kopal v delu, rezerviranem za moške, so za-
dostovale kopalne hlače. Ženske so morale biti popolnoma pokrite, ne glede
na to, kje so se kopale (Urbain, 2003, 97). Zdravniki načeloma niso naspro-
tovali kopanju brez oblačil, je pa bilo to dejanje moralno neprimerno, nespo-
dobno. Lokalne oblasti so v ta namen sprejemale odloke, ki so določali pravila
vedenja na kopališčih. Zdravniki so priporočali volnena in čim bolj ohlapna,
široka oblačila, ki ne bi ovirala gibanja. Na plaži ni bilo dovoljeno preoblače-
nje, kar je spodbudilo postavitev kabin. Kabine so nosili, jih prevažali na kole-
sih ali s konji vlekli v morje, do prvih valov, kjer so se kopalci lahko spustili v
vodo. Gospe so pri kopanju spremljali za to določeni uslužbenci, ki so jih vča-
sih tudi nosili in spuščali v vodo. Domačini so tako postali nekakšni vodniki
za kopalce. Od njih so pričakovali treznost, previdnost, diskretnost in seveda
moralno primerno vedenje. Zdravniki so priporočali hiter potop v vodo, brez
oklevanja, gibanje v morju in telovadbo oziroma sprehod takoj po izstopu iz
morja. Po kopanju so priporočali okrepčilo s piškotom in kozarcem španske-
ga vina. Zdravniki so si bili edini, da je dnevno priporočeno le eno od pet- do
dvajsetminutno kopanje v morju, odvisno od telesnih značilnostih posame-
znika in razmer morja (Désert, 1986, 381–82). Razvoj morskih letovišč je us-
merjal višji sloj, politična in kulturna elita, ob zavedanju ekonomske vloge, ki
jo je turistična dejavnost pridobivala, pa so se pojavili tudi financerji, vlagate-
lji v infrastrukturo.
so novo modo širili tudi umetniki in pisatelji, ki so v svojih delih navdušeno pisali o obmorskih
vasicah (Désert, 1986, 382).
52
membno vlogo. Uspešno so se razvila tudi morska letovišča Dunquerque,
Calais, Boulogne, Havre in druge destinacije ob Atlantiku, v Sredozemlju pa
Marseilles in Sète. V Španiji in na Portugalskem so kopališki obrati nastali v
Portu, Lizboni in Cádizu. Na območju Nemčije so se med Baltikom in Se-
vernim morjem razvila morska letovišča, med katerimi so bila najbolj znana
in uspešna Doberan, Norderney in Warnemünde, na Holandskem pa Sche-
veningen (Guastalla, 1842, 97). Razvoj severnomorskih letovišč Paloscia pri-
pisuje dejstvu, da je bilo to območje ekonomsko razvitejše, imelo je učinko-
vitejše prometno-komunikacijsko omrežje, ki je omogočilo boljšo dostopnost
letovišč bogatim aristokratskim in meščanskim gostom. Število morskih le-
tovišč je v času od začetka 19. do začetka 20. stoletja zelo naraslo (Paloscia,
2005, 266–67).
V teh krajih so se zadrževali zlasti aristokrati, ki so v poletnih mesecih
iskali mrzlo morje in zelo urbanizirano okolje. Plaža je bila navadno razdelje-
na na tri dele: za moške, za ženske ter za pare in družine. Določen je bil obla-
čilni kodeks. Moški, ki se je kopal v predelu za pare in družine, je moral biti
oblečen od vratu do kolen, če se je kopal v delu, rezerviranem za moške, so za-
dostovale kopalne hlače. Ženske so morale biti popolnoma pokrite, ne glede
na to, kje so se kopale (Urbain, 2003, 97). Zdravniki načeloma niso naspro-
tovali kopanju brez oblačil, je pa bilo to dejanje moralno neprimerno, nespo-
dobno. Lokalne oblasti so v ta namen sprejemale odloke, ki so določali pravila
vedenja na kopališčih. Zdravniki so priporočali volnena in čim bolj ohlapna,
široka oblačila, ki ne bi ovirala gibanja. Na plaži ni bilo dovoljeno preoblače-
nje, kar je spodbudilo postavitev kabin. Kabine so nosili, jih prevažali na kole-
sih ali s konji vlekli v morje, do prvih valov, kjer so se kopalci lahko spustili v
vodo. Gospe so pri kopanju spremljali za to določeni uslužbenci, ki so jih vča-
sih tudi nosili in spuščali v vodo. Domačini so tako postali nekakšni vodniki
za kopalce. Od njih so pričakovali treznost, previdnost, diskretnost in seveda
moralno primerno vedenje. Zdravniki so priporočali hiter potop v vodo, brez
oklevanja, gibanje v morju in telovadbo oziroma sprehod takoj po izstopu iz
morja. Po kopanju so priporočali okrepčilo s piškotom in kozarcem španske-
ga vina. Zdravniki so si bili edini, da je dnevno priporočeno le eno od pet- do
dvajsetminutno kopanje v morju, odvisno od telesnih značilnostih posame-
znika in razmer morja (Désert, 1986, 381–82). Razvoj morskih letovišč je us-
merjal višji sloj, politična in kulturna elita, ob zavedanju ekonomske vloge, ki
jo je turistična dejavnost pridobivala, pa so se pojavili tudi financerji, vlagate-
lji v infrastrukturo.
so novo modo širili tudi umetniki in pisatelji, ki so v svojih delih navdušeno pisali o obmorskih
vasicah (Désert, 1986, 382).
52
