Page 55 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 55
turizem kot ekonomski in socialni pojav
turna transformacija oziroma nova percepcija je v gore prinesla prve razisko-
valce, pesnike, književnike in znanstvenike. V 19. stoletju je tudi vera spreme-
nila odnos do gora, saj obiskovanje romarskih cerkva ob vznožjih gora ali v
hribih preraste izključno romarski motiv obiskovanja in pridobi »sprostitve-
ne« namene (tudi na Slovenskem).
Občudovanje narave in gora je pomenilo najprej raziskovalni interes
(ruda, botanika), prehode preko gora in prve plezalne podvige oziroma željo
po osvojitvi gora. Pričeli so se alpinistični vzponi. Fizični napor, ki je bil po-
treben za osvojitev gorskih vrhov, je bil poplačan s čistim in svežim zrakom.
Odkrivanje gorskega sveta je po eni strani torej motiviral nek romantični tre-
nutek, po drugi pa znanstveni interes, ki je pomagal premagati nekdanji strah
in vraževerje (Kugy, 2008, 32). S »tekmovanjem« v osvajanju vrhov gora je
pričel Ženevčan, naturalist Horace-Bénédict de Saussure, ki velja za začetnika
modernega alpinizma. V svojem delu v štirih knjigah Voyage dans les Alpes je
zbral gradivo o raziskavah laboratorija narave, kar so zanj predstavljale Alpe.
Začetek alpinizma je postavljen v leto 1786, ko sta Jacques Balmat in Michel
Paccard dosegla vrh Mont Blanca. Naslednje leto je bil Balmat eden od spre-
mljevalcev de Saussura na njegovem prvem vzponu do vrha gore.
Vzponi so v obdobju 1760–1865 pritegnili številne navdušence, ki so se
sestali ob vznožju hribov in se nato podajali na najvišje vrhove. Glavni razi-
skovalci Alp so postali Angleži in Nemci (Battilani, 2009, 122; Paloscia, 2005,
268–69). Angleži so bili ponovno tisti, ki so bili zaslužni za uspeh vzpenja-
nja na vrhove. Njihovi nameni pa niso bili le znanstvene narave, temveč tudi
avanturistične (šport, tekmovanje in ljubezen do tveganja), saj jih je v gore
»gnala surova prvobitnost prirode, veselje do pustolovščin in do boja s težava-
mi …« (Lovšin, 1961, 27–28). Vzpone so prakticirali pripadniki tistega druž-
benega sloja, ki so razpolagali z zadostnimi (finančnimi) sredstvi. Za Angle-
že je alpinizem v 19. stoletju postal prava strast, za prebivalce hribov celinske
Evrope pa je predstavljal zlasti možnost zaslužka (gorski vodniki). V gorah
so se v namen sprejemanja alpinistov pojavile tudi prve namestitve, in sicer v
alpskih vasicah, ki so predstavljale izhodiščne točke za vzpone, vzdrževanje in
urejanje poti ter organizacijo pomoči. Prvi tak kraj je bil Chamonix, kjer so
se lokalni prebivalci, ki so delali tudi kot gorski vodniki, leta 1823 organizirali
v združenje, ki je določalo tarife glede na dolžino in zahtevnost vzponov (Pa-
loscia, 2005, 269; Battilani, 2009, 123–24). Vodniška služba je redko predsta-
vljala poglavitni poklic posameznika, kar je veljalo zlasti za vodnike v Vzhod-
nih Alpah. Vodniki so bili večinoma tisti, ki so izhajali iz manj premožnega
okolja in so si s to dejavnostjo deloma izboljšali gmotni položaj. Vodnik je bil
55
turna transformacija oziroma nova percepcija je v gore prinesla prve razisko-
valce, pesnike, književnike in znanstvenike. V 19. stoletju je tudi vera spreme-
nila odnos do gora, saj obiskovanje romarskih cerkva ob vznožjih gora ali v
hribih preraste izključno romarski motiv obiskovanja in pridobi »sprostitve-
ne« namene (tudi na Slovenskem).
Občudovanje narave in gora je pomenilo najprej raziskovalni interes
(ruda, botanika), prehode preko gora in prve plezalne podvige oziroma željo
po osvojitvi gora. Pričeli so se alpinistični vzponi. Fizični napor, ki je bil po-
treben za osvojitev gorskih vrhov, je bil poplačan s čistim in svežim zrakom.
Odkrivanje gorskega sveta je po eni strani torej motiviral nek romantični tre-
nutek, po drugi pa znanstveni interes, ki je pomagal premagati nekdanji strah
in vraževerje (Kugy, 2008, 32). S »tekmovanjem« v osvajanju vrhov gora je
pričel Ženevčan, naturalist Horace-Bénédict de Saussure, ki velja za začetnika
modernega alpinizma. V svojem delu v štirih knjigah Voyage dans les Alpes je
zbral gradivo o raziskavah laboratorija narave, kar so zanj predstavljale Alpe.
Začetek alpinizma je postavljen v leto 1786, ko sta Jacques Balmat in Michel
Paccard dosegla vrh Mont Blanca. Naslednje leto je bil Balmat eden od spre-
mljevalcev de Saussura na njegovem prvem vzponu do vrha gore.
Vzponi so v obdobju 1760–1865 pritegnili številne navdušence, ki so se
sestali ob vznožju hribov in se nato podajali na najvišje vrhove. Glavni razi-
skovalci Alp so postali Angleži in Nemci (Battilani, 2009, 122; Paloscia, 2005,
268–69). Angleži so bili ponovno tisti, ki so bili zaslužni za uspeh vzpenja-
nja na vrhove. Njihovi nameni pa niso bili le znanstvene narave, temveč tudi
avanturistične (šport, tekmovanje in ljubezen do tveganja), saj jih je v gore
»gnala surova prvobitnost prirode, veselje do pustolovščin in do boja s težava-
mi …« (Lovšin, 1961, 27–28). Vzpone so prakticirali pripadniki tistega druž-
benega sloja, ki so razpolagali z zadostnimi (finančnimi) sredstvi. Za Angle-
že je alpinizem v 19. stoletju postal prava strast, za prebivalce hribov celinske
Evrope pa je predstavljal zlasti možnost zaslužka (gorski vodniki). V gorah
so se v namen sprejemanja alpinistov pojavile tudi prve namestitve, in sicer v
alpskih vasicah, ki so predstavljale izhodiščne točke za vzpone, vzdrževanje in
urejanje poti ter organizacijo pomoči. Prvi tak kraj je bil Chamonix, kjer so
se lokalni prebivalci, ki so delali tudi kot gorski vodniki, leta 1823 organizirali
v združenje, ki je določalo tarife glede na dolžino in zahtevnost vzponov (Pa-
loscia, 2005, 269; Battilani, 2009, 123–24). Vodniška služba je redko predsta-
vljala poglavitni poklic posameznika, kar je veljalo zlasti za vodnike v Vzhod-
nih Alpah. Vodniki so bili večinoma tisti, ki so izhajali iz manj premožnega
okolja in so si s to dejavnostjo deloma izboljšali gmotni položaj. Vodnik je bil
55
