Page 132 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 132
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
in Sintov. Medijski in komunikacijski študiji so tradicijo slovenskega na-
rodnega vprašanja oplazili le površinsko, in to v paralegalistični viziji
»zaščite narodne manjšine«, »dvigovanja narodne zavednosti« in »prepre-
čitve asimilacije slovenske manjšine v zamejstvu« z mediji (razvoj manj-
šinskih medijev), pa tudi recidivnega prikazovanja »krivične meddržavne
razdelitve skupnega slovenskega prostora«, kar v svoji študiji o instituciona-
lizaciji in tekstualizaciji meje na slovenskem in avstrijskem Koroškem na-
zorno in s povedno etnografsko študijo prikaže komunikologinja Maruša
Pušnik (2011: 139–275). To raziskovanje je do nedavna potekalo predvsem
tako, da se je pretežno s stališča afirmativnega nacionalizma dokumenti-
ralo formalne, organizacijske in politično reprezentativne aspekte elit za-
konsko zaščitenih manjšinskih skupnosti, potem pa se je pri njih povratno
preverjalo učinke državnih politik in normativne zaščite. Predvsem zaradi
vztrajanja pri kvantitativnem in arhivskem delu, ki je imelo za svoj osred-
nji cilj »ohranjanje manjšin« in »oblikovanje državnih manjšinskih politik
v Sloveniji in zamejstvu«, je v slovenskih etničnih študijih aspekt vloge me-
dijev ostal skorajda popolnoma prezrt. Ker je bil fokus teh študij skorajda v
celoti usmerjen v »zamejstvo« kot od domovine izoliran habitus manjšin,
so povsem zunaj raziskovalnega zanimanja zato med drugim ostajali neka-
teri procesi etnične diverzifikacije (denimo prisotnost znatnega števila lju-
di iz bivših jugoslovanskih republik, rastoča ekonomska imigracija različ-
nih krajevnih provenienc, poraslo število prebežnikov in prosilcev za azil iz
bližnjevzhodnih in afriških držav), transnacionalne kolaboracije (gledan-
je na obmejni prostor kot možnost in izziv za razvoj in okrepitev obmejnih
in čezmejnih stikov) in nacionalne homogenizacije (še zlasti medijske he-
gemonizacije slovenskega nacionalnega univerzuma po osamosvojitvi leta
1991) v Sloveniji, zaradi katerih je prišlo še do večjega razkoraka med sa-
mopercepcijami političnih oziroma vplivnih predstavnikov manjšin, ki ne-
nehno artikulirajo svoj obstoj v usodni navezanosti na »matično domovi-
no«, in recepcijo manjšin »matične slovenske javnosti«, za katero se zdi, da
zelo slabo pozna položaj in zgodovino slovenskih manjšin v »zamejstvu«.
Če smo pravkar v grobem signalizirali, kakšni so bili razlogi za nedavno
izrisovanje tega razkoraka med »manjšino« in »domovino«, pa se bomo
skozi pričujočo kratko etnografijo z antropološkimi kvalitativnimi meto-
dami, predvsem s terenskim delom in diskurzno analizo zbrane etnografi-
je, spraševali ne o tem, kakšno vlogo pri procesu zamišljanja nacij in meja
odigravajo mediji tostran ali onstran meje, pač pa bomo skušali izrisati na-
čine, s katerimi Slovenci v Italiji ponotranjijo nacionalne identifikacije, ki
132
in Sintov. Medijski in komunikacijski študiji so tradicijo slovenskega na-
rodnega vprašanja oplazili le površinsko, in to v paralegalistični viziji
»zaščite narodne manjšine«, »dvigovanja narodne zavednosti« in »prepre-
čitve asimilacije slovenske manjšine v zamejstvu« z mediji (razvoj manj-
šinskih medijev), pa tudi recidivnega prikazovanja »krivične meddržavne
razdelitve skupnega slovenskega prostora«, kar v svoji študiji o instituciona-
lizaciji in tekstualizaciji meje na slovenskem in avstrijskem Koroškem na-
zorno in s povedno etnografsko študijo prikaže komunikologinja Maruša
Pušnik (2011: 139–275). To raziskovanje je do nedavna potekalo predvsem
tako, da se je pretežno s stališča afirmativnega nacionalizma dokumenti-
ralo formalne, organizacijske in politično reprezentativne aspekte elit za-
konsko zaščitenih manjšinskih skupnosti, potem pa se je pri njih povratno
preverjalo učinke državnih politik in normativne zaščite. Predvsem zaradi
vztrajanja pri kvantitativnem in arhivskem delu, ki je imelo za svoj osred-
nji cilj »ohranjanje manjšin« in »oblikovanje državnih manjšinskih politik
v Sloveniji in zamejstvu«, je v slovenskih etničnih študijih aspekt vloge me-
dijev ostal skorajda popolnoma prezrt. Ker je bil fokus teh študij skorajda v
celoti usmerjen v »zamejstvo« kot od domovine izoliran habitus manjšin,
so povsem zunaj raziskovalnega zanimanja zato med drugim ostajali neka-
teri procesi etnične diverzifikacije (denimo prisotnost znatnega števila lju-
di iz bivših jugoslovanskih republik, rastoča ekonomska imigracija različ-
nih krajevnih provenienc, poraslo število prebežnikov in prosilcev za azil iz
bližnjevzhodnih in afriških držav), transnacionalne kolaboracije (gledan-
je na obmejni prostor kot možnost in izziv za razvoj in okrepitev obmejnih
in čezmejnih stikov) in nacionalne homogenizacije (še zlasti medijske he-
gemonizacije slovenskega nacionalnega univerzuma po osamosvojitvi leta
1991) v Sloveniji, zaradi katerih je prišlo še do večjega razkoraka med sa-
mopercepcijami političnih oziroma vplivnih predstavnikov manjšin, ki ne-
nehno artikulirajo svoj obstoj v usodni navezanosti na »matično domovi-
no«, in recepcijo manjšin »matične slovenske javnosti«, za katero se zdi, da
zelo slabo pozna položaj in zgodovino slovenskih manjšin v »zamejstvu«.
Če smo pravkar v grobem signalizirali, kakšni so bili razlogi za nedavno
izrisovanje tega razkoraka med »manjšino« in »domovino«, pa se bomo
skozi pričujočo kratko etnografijo z antropološkimi kvalitativnimi meto-
dami, predvsem s terenskim delom in diskurzno analizo zbrane etnografi-
je, spraševali ne o tem, kakšno vlogo pri procesu zamišljanja nacij in meja
odigravajo mediji tostran ali onstran meje, pač pa bomo skušali izrisati na-
čine, s katerimi Slovenci v Italiji ponotranjijo nacionalne identifikacije, ki
132
